Ljubelj-Zelenica-Triangel: gor peš dol po riti

Se spomnite, kako ste se kot otroci podili po snegu, se sankali, smučali, kepali? Ko ste bili mokri skoz in skoz, pa vas to niti malo ni motilo? Jaz sem že skoraj pozabila, zato je bila nujno potrebna akcija za osvežitev spomina. 

V soboto, v mrzlem in oblačnem jutru, se v stilu "teenage ninja turtles" odpravimo proti Koči na Zelenici - v družbi sestre, hčere in moža.

Snega je veliko, pobočje pa precej dobro utrjeno za lep zimski sprehod. Zaradi strmine hitro pozabimo na mraz in se ob prijetnem klepetu počasi približujemo koči na Zelenici. Tu je mnogo turnih smučarjev, med sankači pa naša mala odprava prevzema primat. 

Pogled proti Trianglu da slutiti, da pot do tja ni uhojena. Hči in mož zato počakata v koči na toplem, midve s sestrico pa gaz v sneg. In to kako!!! 

Neshojeni, na novo zapadli sneg zahteva precej dodatne energije. Ko se mi noga vdre do riti, potrebujem vso moč in voljo, da se izkopljem in nadaljujem. Na najbolj strmih delih poti, kjer je pod plastjo snega ledena podlaga pa ne vem točno ali hodim naprej ali samo drsim navzdol. No, medtem se moja sestrica sprehaja kot da smo sredi poletja. Brez muke. Sproščeno.

Po cca pol ure borbe pridem na vrh. Oblaki oz. megla se je spustila čisto nizko, da komaj kaj vidim pred seboj. Oblečeva bunde, natakneva očala (ker so mi gnada sestrska pozabili povedati, da je smiselno natakniti smučarska očala, imam v nahrbtniku samo navadne sončne in molim boga, da bodo kos razmeram), sedeva na krožnik in po celcu po drugi strani hriba proti Koči.

Juhuhuhuhuhu, zabava!!! Po nekaj metrih užitka se ustaviva, ker morava prečiti pobočje. In že to je čisti adrenalin. Sneg se vdira, bolj plavava kot goriva in zaradi megle sploh ne vem kje sva. Sicer sestrica ve, vrag je le, da je ne vidim! Ko jo dohitim, se vsede na krožnik, reče naj grem po njeni sledi in se vidiva spodaj! Ne razmišljam, poženem se za njo....v trenutku mi sneg, ki prši od sankanja direktno v moj obraz, zleze za očala, da ne vidim nič. Ustavim se, pospravim očala v žep in hitro dalje. Užitek na polno! Sneg buta vame, počutim se kot da plujem po oblaku. Le da je mrzlo, presneto mrzlo. Še preden se zavem zabave, se ustavim. Pred mano ta mala, nasmejana. Kaj zdaj? Ja, konec... peš do Koče bi treba. Ja valda, za gor ni bilo nobene ravnine?! 

Prisopihava do koče, si privoščiva odmor (cigaret + Coca-Cola), pobereva preostalo ekipo in se skupaj odpravimo nazaj. Mož gre dol tako kot je prišel gor - peš, me tri pa jo krenemo s poti v ceuca in gaaaas ;). Na krožniku nas obrača, sneg biča obraz in išče pot pod obleko, delamo prevale, gazimo do naslednjega spusta in naravnost uživamo.

Ko prispemo do utrjenega dela strmine, ugotovim da je težko držati smer. Tisti posamezniki, ki na smučeh hodijo gor, sumljivo pogledujejo proti meni in se bojijo, da se bom zaletela vanje. K sreči se nisem!

Strmine zmanjka prej kot bi si želeli in zdi se, da smo pri avtomobilu kot bi trenil. Brez večjega napora, bolečih kolen ali utrujenih nog. Fantastično!