Ko gre Slovenec v hribe na Krk
Ko me na mrzel oktobrski večer sodelavka povabi na morje ne pohod, ne potrebujem dolgo časa, da potrdim udeležbo. Ko pride jutro in je treba navsezgodaj vstati iz tople postelje, za trenutek obžalujem svojo naglo odločitev. Ob 7. uri zjutraj na bencinski črpalki v Ilirski bistrici oblečem puhovko, mož pa me pocrklja z vročo petrolovo kavo na poti. Hitro se zbere celotna ekipa in v koloni treh vozil šibamo proti Krku. Sonce se prebija in ko sveti skozi vetrobransko steklo in postane toplo je jasno, da je pred nami čudovit dan.
Neučakani, nemirni in zvedavi kar ne moremo dočakati, da se pripeljemo do izhodišča, do Baške. Hitro parkiramo, se preobujemo, razkužimo grla z domačimi limoncani in čakamo... Organizator nas počasti z domačo rakijo, čajem in ocvrtimi miškami. Smešna gospa, s piskajočim glasom, nas lepo pozdravi v jeziku, za katerega ne vemo prav dobro od kje izvira. Bolj pogumni v skupino A, pravi, ostali v skupino B, ki bo hodila "lagano laganini". Še eno miško v želodček in gremo. Kam točno, ne vemo. In nas niti ne zanima tako zelo. Važno, da sije sonce, da je družba fantastična in da je vodič lokalec. Tik tak se povzpnemo na hrib nad Baško, ki ponuja osupljive razglede.
Vodič Goran na kratko razloži kaj nas čaka, mi pa imamo prvi foto sešən.
Po krasnem borovem gozdu (umetno pogozdeno), z lično utrjenimi mulatjerami, počasi (zares počasi!) stopam korak za korakom. Goran pravi, da so te poti po drugi svetovni vojni prvi uredili Čehi - saj veste, oni so ravno tako nemirni in pohodniško navdahnjeni, kot vi Slovenci, še doda :-) Čehi pa so za razliko od Hrvatov (in Slovencev) za označevanje uporabili bolj univerzalen način - v barvah: modra za lahko, potem zelena, rumena in rdeča za najtežavnejšo pot. Tradicijo ohranjajo še danes in priznati moramo, da so poti res lepo urejene, označene in čiste.
Še preden smo zares pognali kri po žilah, dosežemo vmesni cilj - Planina Mjesec. Ko se konča borov gozd, se začne prostrana ravan kamenja in zgoče pripeke. Kamene strukture najrazličnejših oblik, ki so jih sicer postavile človeške roke, so od daleč videti malček vesoljske.
Po novi dozi limonc, sendviču in porciji riževe čokolade, smo malo mesečni tudi mi. Zanima me, kako je z vrha zidu videti pokrajina, a se mi skale speljejo s pod nog. Odrgnina na nogi ne boli tako zelo, kot besede vodnika, da je ta zid njihova kulturna dediščina. Res mi je žal...
Kmalu poberemo šila in kopita in nadaljujemo - po razbeljenem pobočju do sosednjega "hriba". Kape na glavo, očala na nos in steklenico vode v roke in v gosjem redu za vodičem. Ko zagledam tablo za kolesarje, mi ni jasno, kako vraga lahko gonijo bicikel po takem terenu??? Jaz imam še s hojo težave...
Po cca uri prispemo na vrh Lokve Diviške - pogled na hrobovito kamenje na eni in morje na drugi strani jemlje dih.
Vreme je fenomenalno, a postaja tudi že zares vroče. Ura je poldne. Ovekovečimo ta trenutek, potem pa se odpravimo nazaj.
Na žalost moramo iti po isti poti kot smo prišli. Zato jo mahnemo naprej, z nekoliko hitrejšim tempom - da se čimprej spravimo z vročine in dosežemo gozd.
Po petih urah (?!) in 16,5 km prehojene poti, smo pri avtomobilih. Vzamemo natikače, kopalke in brisačo in jo mahnemo na plažo. No, pred tem seveda spijemo Coca-Colo oz. druge ustrezne tekočine :-)
Voda je bila osvežujoča. Tako zelo, da me je koža bolela še cca 5 minut, ko sem prišla ven iz vode. Ampak pasalo pa je!
Seveda pa se po napornem dnevu spodobi tudi kaj konkretno dobrega pojesti, zato se po kopanju in sončenju odpravimo v mesto Krk. V gostilni Torkul se najemo do sitega in še malo čez (vse, kar je šlo ven, smo dvojno dali nazaj :-) )
Ko se stemni in zahladi mrzel zrak, je čas da gremo domov. No, skoraj domov. Pri sodelavki, v Ilirski bistrici, nas čaka še sladica - nebeško dober, domač tiramisu....mhmmm, za vse prste obliznit. In če bi malo prej pojedla en kos mesa manj, bi prosila za repete.
Bil je čudovit dan! Vrhunska mešanica aktivnosti, vremena, družbe, pijače in jedače je lepa popotnica za naslednjo avanturo. Kakšen predlog?
Neučakani, nemirni in zvedavi kar ne moremo dočakati, da se pripeljemo do izhodišča, do Baške. Hitro parkiramo, se preobujemo, razkužimo grla z domačimi limoncani in čakamo... Organizator nas počasti z domačo rakijo, čajem in ocvrtimi miškami. Smešna gospa, s piskajočim glasom, nas lepo pozdravi v jeziku, za katerega ne vemo prav dobro od kje izvira. Bolj pogumni v skupino A, pravi, ostali v skupino B, ki bo hodila "lagano laganini". Še eno miško v želodček in gremo. Kam točno, ne vemo. In nas niti ne zanima tako zelo. Važno, da sije sonce, da je družba fantastična in da je vodič lokalec. Tik tak se povzpnemo na hrib nad Baško, ki ponuja osupljive razglede.
Vodič Goran na kratko razloži kaj nas čaka, mi pa imamo prvi foto sešən.
Po krasnem borovem gozdu (umetno pogozdeno), z lično utrjenimi mulatjerami, počasi (zares počasi!) stopam korak za korakom. Goran pravi, da so te poti po drugi svetovni vojni prvi uredili Čehi - saj veste, oni so ravno tako nemirni in pohodniško navdahnjeni, kot vi Slovenci, še doda :-) Čehi pa so za razliko od Hrvatov (in Slovencev) za označevanje uporabili bolj univerzalen način - v barvah: modra za lahko, potem zelena, rumena in rdeča za najtežavnejšo pot. Tradicijo ohranjajo še danes in priznati moramo, da so poti res lepo urejene, označene in čiste.
Še preden smo zares pognali kri po žilah, dosežemo vmesni cilj - Planina Mjesec. Ko se konča borov gozd, se začne prostrana ravan kamenja in zgoče pripeke. Kamene strukture najrazličnejših oblik, ki so jih sicer postavile človeške roke, so od daleč videti malček vesoljske.
Po novi dozi limonc, sendviču in porciji riževe čokolade, smo malo mesečni tudi mi. Zanima me, kako je z vrha zidu videti pokrajina, a se mi skale speljejo s pod nog. Odrgnina na nogi ne boli tako zelo, kot besede vodnika, da je ta zid njihova kulturna dediščina. Res mi je žal...
Kmalu poberemo šila in kopita in nadaljujemo - po razbeljenem pobočju do sosednjega "hriba". Kape na glavo, očala na nos in steklenico vode v roke in v gosjem redu za vodičem. Ko zagledam tablo za kolesarje, mi ni jasno, kako vraga lahko gonijo bicikel po takem terenu??? Jaz imam še s hojo težave...
Po cca uri prispemo na vrh Lokve Diviške - pogled na hrobovito kamenje na eni in morje na drugi strani jemlje dih.
Vreme je fenomenalno, a postaja tudi že zares vroče. Ura je poldne. Ovekovečimo ta trenutek, potem pa se odpravimo nazaj.
Na žalost moramo iti po isti poti kot smo prišli. Zato jo mahnemo naprej, z nekoliko hitrejšim tempom - da se čimprej spravimo z vročine in dosežemo gozd.
Po petih urah (?!) in 16,5 km prehojene poti, smo pri avtomobilih. Vzamemo natikače, kopalke in brisačo in jo mahnemo na plažo. No, pred tem seveda spijemo Coca-Colo oz. druge ustrezne tekočine :-)
Voda je bila osvežujoča. Tako zelo, da me je koža bolela še cca 5 minut, ko sem prišla ven iz vode. Ampak pasalo pa je!
Seveda pa se po napornem dnevu spodobi tudi kaj konkretno dobrega pojesti, zato se po kopanju in sončenju odpravimo v mesto Krk. V gostilni Torkul se najemo do sitega in še malo čez (vse, kar je šlo ven, smo dvojno dali nazaj :-) )
Ko se stemni in zahladi mrzel zrak, je čas da gremo domov. No, skoraj domov. Pri sodelavki, v Ilirski bistrici, nas čaka še sladica - nebeško dober, domač tiramisu....mhmmm, za vse prste obliznit. In če bi malo prej pojedla en kos mesa manj, bi prosila za repete.
Bil je čudovit dan! Vrhunska mešanica aktivnosti, vremena, družbe, pijače in jedače je lepa popotnica za naslednjo avanturo. Kakšen predlog?
Tam ko ste prisli do vode sem tudi jaz uzivala😉
OdgovoriIzbrišiTudi, če je voda mrzla, samo da ni treba v hrib?! :-)
Izbriši