Ko zasrbijo podplati ...
Nedelja. Jutro. Mraz. Sredi poletja. Vstanem. Popijem kavo. Sedem v avto. Mož me pelje na sprehod po poti NAJ NAJ 21 (najlepši in najtežji mali maraton). Jupi!
Malo pred sedmo uro zjutraj parkirava pred cerkvijo Sv. Andreja (590 m.n.v.) nad Puštalom (Škofja Loka). Zdi se, da nismo sredi avgusta, ampak pozno jeseni. Pogledujem okrog sebe ali je morda že slana na travniku. Ni.
Oprtava vsak svoj nahrbtnik, v roke vzameva palice in pot pod noge. Proti Sv. Ožboltu (859 m.n.v.). Markacije vidiva, table s kakšno smerjo pa nobene. Čudno. K sreči imava zemljevid trase.
Da je naša mala dežela polna lesnega bogastva, pričajo velike skladovnice drv ob poti. Pomislim, koliko energije, znoja in časa je bilo potrebnega, da so nastali dolgi metri polen, ki bodo nekoga greli pozimi.
Čez nekaj minut zagledava drobno cerkvico na vrhu pred seboj. Ki je bližje, kot se zdi. In strmo je ravno toliko, da se telo segreje ;) Tudi tu, na vrhu, ni nobenih oznak. Je pa klopca. In odprt pogled na vse smeri. Dan se prebuja in sonce že leze nad obzorje.
Kratka pavza, v bližnjem vikendu zaslišiva jutranji kašelj starejšega moža. Verjetno je čas, da nadaljujeva. Proti Tošču naju sedaj vodi asfaltna pot. Razen gospoda, ki je ravnokar vstal, ni nobene žive duše. Mir. Tišina. Narava. Sonce. In prva tabla z napisanimi smermi.
Kmalu se pot začenja vzpenjati (pri cerkvi Sv. Jedrta so označbe poti zelo slabe). In to solidno navkreber.
(Pri tretji cerkvici na najini poti mož pripomni: Ne vem, če je tole NAJ NAJ. Je bolj od "cerkve do cerkve". Ker ima v naši lepi Sloveniji skoraj vsak hribček svojo cerkev, vse skupaj niti ni tako nenavadno. In za nedeljsko jutro niti tako hudo.)
Ko se vzpenjava, se mi pred očmi vrtijo slike s Porezna izpred treh tednov. Vem, da klanec ne bo tako dolg in verjetno tudi ne tako zelo strm, zato se ne vznemirjam preveč. Pot je lepa, gozdna in razgledna. A Tošča kar ni in ni. Če se pot malo položi, se kmalu spet dvigne. In spet. In spet.
Že kot otrok sem ob oznanilu svoje mami, da gremo v hribe, imela eno in edino vprašanje: Ali je na vrhu koča? Če je bil odgovor DA, potem ni bilo nobenega problema. Če je bil odgovor NE, bi bilo bolje, da bi me pustili doma. In še danes je približno tako. Ker z možem ne poznava teh koncev, sva vsak pri sebi tiho pričakovala kočo (ali pa vsaj kočico) na vrhu Tošča (1.021 m.n.v.). Mhm!? Klopca, voda + čokolada iz nahrbtnika in čudovit razgled ... brez koče.
Spustiva se dol, na drugo stran, proti Osolniku. Označbe so zdaj pogostejše. Skozi gradbišče nove poti (?!), mimo čebelic do osamele hiše. Na dvorišču pred to hišo pot izgine. ??? K sreči tam sedi gospod, slabo slišeč in težko govoreč, ki naju usmeri nazaj in "pri smrekici levo". Ko bi tu le bila samo ena smreka ;) Do Osolnika ni več daleč - kako vem? Število pohodnikov se je povečalo iz 2 na 20 ;) Markacija pravi 15 minut do brunarice na Osolniku. Pri njej sva v petih minutah. Saj sem rekla - koča dela čudeže.
Pred očmi se mi je slikala steklenička z rdečo nalepko in belim napisom. Ledeno hladna. Sladka. Tako dobra. Dobila sem plastenko z rdečo nalepko in rumenim napisom. Hladno. Sladko. Malo manj dobro.
Brunarica na Osolniku ni vrh Osolnika (858 m.n.v.) - seveda ne, manjka cerkvica. Itaq ;)
Spust z Osolnika je bil kaskaderski. Strma in ozka pot, precej zaraščena. Hvala bogu za palice in trezno glavo. In glej glej, prišla sva do Jakobove poti. Ki vodi proti Škofji Loki.
Slediva rumenim puščicam - te vidim že od daleč in možnosti, da zgrešim pot so ničelne. Kajne? Ne. Jakobova pot vodi proti Škofji Loki, NAJ NAJ pa proti Puštalu - odcep ostro levo. In midva ne bi bila midva, če ne bi zgrešila. Ker sem jaz sledila rumenim puščicam. Po cca 500 metrih mož le pogleda na zemljevid. Ni druge, treba bo nazaj. Kilometer gor ali dol. Ni pomembno. Ko sva spet na odprtem, uzreva cerkvico Sv. Andreja. Uf!
Potem se še malo spustiva do doline Hrastnice, tu ponovno zgrešiva smer, a k sreči to ugotoviva precej hitro. Pot po dolini ne traja dolgo. Vzpon nazaj na Sv. Andreja je dolg in zaradi vse višjih temperatur si želiva, da mine hitro. In ko nekaj težko čakaš, se po navadi vleče kot čigumi. Tudi tokrat.
Za tekače je trasa NAJ NAJ 21 zagotovo težka preizkušnja. Pot je sicer zelo lepa, večino časa tudi razgledna, ampak za tekaški korak naporna. In ne vem koliko pozornosti lahko tekač nameni opazovanju okolice? Za pohodnike pa je trasa fantastična. Ravno prav dolga, zares lepa in ne preveč naporna. Primerna za nedeljski sprehod. Za mlade, za mlade po srcu, za družine, za vse, ki jih kdaj pa kdaj zasrbijo podplati. In če ne bi bilo trase NAJ NAJ 21, verjetno ne bi nikoli hodila po teh poteh. Ker jih sicer ne poznava. A zdaj, ko imava to izkušnjo, jo bova zagotovo še kdaj ponovila.
Okvirna časovnica in kilometrina za tiste, ki se morda poigravate z idejo, da NAJ NAJ 21 postane vaš naslednji izlet:
Sv. Andrej - Sv. Ožbolt: 3,2 km (40 min)
Sv. Ožbolt - Tošč: 6,8 km (1 h 40 min)
Tošč - Osolnik: 6 km (1 h 20 min)
Osolnik - Sv. Andrej: 7,9 km (2 h); opomba: v tej zadnji etapi je cca 2 km več poti od "uradne" zaradi najinega pustolovsko-raziskovalnega duha ;)
In za konec: trasa NAJ NAJ 21 ni označena. Vsem, ki se boste podali na pot, svetujem, da si na svoj telefon naložite zemljevid (GPX). Tako ne bo (večjih) dilem. In morda boste imeli srečo in s poti sploh ne boste zašli.
Srečno!
Malo pred sedmo uro zjutraj parkirava pred cerkvijo Sv. Andreja (590 m.n.v.) nad Puštalom (Škofja Loka). Zdi se, da nismo sredi avgusta, ampak pozno jeseni. Pogledujem okrog sebe ali je morda že slana na travniku. Ni.
Oprtava vsak svoj nahrbtnik, v roke vzameva palice in pot pod noge. Proti Sv. Ožboltu (859 m.n.v.). Markacije vidiva, table s kakšno smerjo pa nobene. Čudno. K sreči imava zemljevid trase.
Da je naša mala dežela polna lesnega bogastva, pričajo velike skladovnice drv ob poti. Pomislim, koliko energije, znoja in časa je bilo potrebnega, da so nastali dolgi metri polen, ki bodo nekoga greli pozimi.
Čez nekaj minut zagledava drobno cerkvico na vrhu pred seboj. Ki je bližje, kot se zdi. In strmo je ravno toliko, da se telo segreje ;) Tudi tu, na vrhu, ni nobenih oznak. Je pa klopca. In odprt pogled na vse smeri. Dan se prebuja in sonce že leze nad obzorje.
Kratka pavza, v bližnjem vikendu zaslišiva jutranji kašelj starejšega moža. Verjetno je čas, da nadaljujeva. Proti Tošču naju sedaj vodi asfaltna pot. Razen gospoda, ki je ravnokar vstal, ni nobene žive duše. Mir. Tišina. Narava. Sonce. In prva tabla z napisanimi smermi.
Kmalu se pot začenja vzpenjati (pri cerkvi Sv. Jedrta so označbe poti zelo slabe). In to solidno navkreber.
(Pri tretji cerkvici na najini poti mož pripomni: Ne vem, če je tole NAJ NAJ. Je bolj od "cerkve do cerkve". Ker ima v naši lepi Sloveniji skoraj vsak hribček svojo cerkev, vse skupaj niti ni tako nenavadno. In za nedeljsko jutro niti tako hudo.)
Ko se vzpenjava, se mi pred očmi vrtijo slike s Porezna izpred treh tednov. Vem, da klanec ne bo tako dolg in verjetno tudi ne tako zelo strm, zato se ne vznemirjam preveč. Pot je lepa, gozdna in razgledna. A Tošča kar ni in ni. Če se pot malo položi, se kmalu spet dvigne. In spet. In spet.
Že kot otrok sem ob oznanilu svoje mami, da gremo v hribe, imela eno in edino vprašanje: Ali je na vrhu koča? Če je bil odgovor DA, potem ni bilo nobenega problema. Če je bil odgovor NE, bi bilo bolje, da bi me pustili doma. In še danes je približno tako. Ker z možem ne poznava teh koncev, sva vsak pri sebi tiho pričakovala kočo (ali pa vsaj kočico) na vrhu Tošča (1.021 m.n.v.). Mhm!? Klopca, voda + čokolada iz nahrbtnika in čudovit razgled ... brez koče.
Spustiva se dol, na drugo stran, proti Osolniku. Označbe so zdaj pogostejše. Skozi gradbišče nove poti (?!), mimo čebelic do osamele hiše. Na dvorišču pred to hišo pot izgine. ??? K sreči tam sedi gospod, slabo slišeč in težko govoreč, ki naju usmeri nazaj in "pri smrekici levo". Ko bi tu le bila samo ena smreka ;) Do Osolnika ni več daleč - kako vem? Število pohodnikov se je povečalo iz 2 na 20 ;) Markacija pravi 15 minut do brunarice na Osolniku. Pri njej sva v petih minutah. Saj sem rekla - koča dela čudeže.
Pred očmi se mi je slikala steklenička z rdečo nalepko in belim napisom. Ledeno hladna. Sladka. Tako dobra. Dobila sem plastenko z rdečo nalepko in rumenim napisom. Hladno. Sladko. Malo manj dobro.
Brunarica na Osolniku ni vrh Osolnika (858 m.n.v.) - seveda ne, manjka cerkvica. Itaq ;)
Spust z Osolnika je bil kaskaderski. Strma in ozka pot, precej zaraščena. Hvala bogu za palice in trezno glavo. In glej glej, prišla sva do Jakobove poti. Ki vodi proti Škofji Loki.
Slediva rumenim puščicam - te vidim že od daleč in možnosti, da zgrešim pot so ničelne. Kajne? Ne. Jakobova pot vodi proti Škofji Loki, NAJ NAJ pa proti Puštalu - odcep ostro levo. In midva ne bi bila midva, če ne bi zgrešila. Ker sem jaz sledila rumenim puščicam. Po cca 500 metrih mož le pogleda na zemljevid. Ni druge, treba bo nazaj. Kilometer gor ali dol. Ni pomembno. Ko sva spet na odprtem, uzreva cerkvico Sv. Andreja. Uf!
Potem se še malo spustiva do doline Hrastnice, tu ponovno zgrešiva smer, a k sreči to ugotoviva precej hitro. Pot po dolini ne traja dolgo. Vzpon nazaj na Sv. Andreja je dolg in zaradi vse višjih temperatur si želiva, da mine hitro. In ko nekaj težko čakaš, se po navadi vleče kot čigumi. Tudi tokrat.
Za tekače je trasa NAJ NAJ 21 zagotovo težka preizkušnja. Pot je sicer zelo lepa, večino časa tudi razgledna, ampak za tekaški korak naporna. In ne vem koliko pozornosti lahko tekač nameni opazovanju okolice? Za pohodnike pa je trasa fantastična. Ravno prav dolga, zares lepa in ne preveč naporna. Primerna za nedeljski sprehod. Za mlade, za mlade po srcu, za družine, za vse, ki jih kdaj pa kdaj zasrbijo podplati. In če ne bi bilo trase NAJ NAJ 21, verjetno ne bi nikoli hodila po teh poteh. Ker jih sicer ne poznava. A zdaj, ko imava to izkušnjo, jo bova zagotovo še kdaj ponovila.
Okvirna časovnica in kilometrina za tiste, ki se morda poigravate z idejo, da NAJ NAJ 21 postane vaš naslednji izlet:
Sv. Andrej - Sv. Ožbolt: 3,2 km (40 min)
Sv. Ožbolt - Tošč: 6,8 km (1 h 40 min)
Tošč - Osolnik: 6 km (1 h 20 min)
Osolnik - Sv. Andrej: 7,9 km (2 h); opomba: v tej zadnji etapi je cca 2 km več poti od "uradne" zaradi najinega pustolovsko-raziskovalnega duha ;)
In za konec: trasa NAJ NAJ 21 ni označena. Vsem, ki se boste podali na pot, svetujem, da si na svoj telefon naložite zemljevid (GPX). Tako ne bo (večjih) dilem. In morda boste imeli srečo in s poti sploh ne boste zašli.
Srečno!
vidim, da sem se pametno odločila :)
OdgovoriIzbrišiKako sta te morala tista dva kilometra tiščati Tina :) (no tiščal te je samo eden)
OdgovoriIzbriši