100 sprehodov - od doma do doma

Hoja je zame že dolgo ena najljubših prostočasnih aktivnosti. Po ravnem in v klanec navzgor. Kratka ali dolga tura. Včasih v kombinaciji s tekom, včasih z desetimi kilogrami peska v nahrbtniku. Obuti superge doma, odpreti vrata in preprosto hoditi je enostavno. Nobenih voženj na skupinske vadbe ali v fitnes. In švicanja v zaprtih, neprezračenih prostorih.
Imam to neverjetno srečo, da sem doma na vasi, v neposredni bližini majhne vzpetine. In ta vzpetina je moj poligon za sproščanje in vzdrževanje kondicije. Staroste našega kraja so že davno vzpostavile sistem zemljank in vpisnih knjig na trasi Stari Grad - Sv. Tilen. Tihi cilj vsakega člana je zabeležiti 100 vpisov v posameznem koledarskem letu. Tudi moj :-)
Sonce, dež, sneg, vročina, mraz, rano jutro ali pozni večer...to niso izgovori, samo razmere, ki nas ne motijo, ne ustavijo in nam ne preprečujejo, da predihamo pljuča in pospešimo krvni obtok.

Poti na Stari Grad je veliko, jaz izberem meni najbližjo, ki je hkrati najkrajša in zato tudi najbolj strma (150 metrov višincev). Prvi kilometer do vrha mine hitro, potem se pot položi, da pridem do sape in prve zemljanke z vpisno knjigo.

Na moji desni me skozi krošnje dreves opazujejo Šmarna gora, ljubljanska kotlina in kasneje pogorje Rašice. Lepo je.
Pot je dobro označena, tako da z izbiro pravilne smeri nimajo težav niti novopečeni izzivalci ali naključni mimoidoči.

Po treh kilometrih razgibanega terena in spustu k cerkvi Sv. Tilna se vpišem še drugič, potem pa se vrnem nazaj. Najprej v breg, potem pa zopet razgibano dol, gor in po ravnem.

Do doma je še malo manj kot štiri kilometre. Zdaj se na moji desni odpira pogled na kamniško savinjske alpe, letališče Jožeta Pučnika :-) in neskončna polja spodaj ob vznožju. Kadar sva na sprehodu z možem, ne opazim lepot narave, samo lepote njegove ta zadnje in napora, ki ga je potrebno vložiti, da ga dohajam. Saj se ne pritožujem, samo povem :-)
Kadar je z mano naša domača pošast mi ni nikoli dolgčas...preganjanje divjadi, lovljenje miši, zagrizeno prebiranje pasjega časopisa in nenadni potegi povodca včasih povzročijo, da pot dobesedno okusim in začutim. Auch! Takrat vedno za trenutek prisežem, da ga nikoli več ne vzamem s seboj...a na prisego pozabim še preden prideva domov.

Skoraj že doma, ko se gozd konča in se pot odpre na travnik, domačo vas in veličastne gore v daljavi, mojo pozornost vsakič znova pritegne samotno drevo, ki kljubuje vsem vremenskim razmeram in letnim časom. Zdi se, da je zraslo tam, sredi ničesar, da me opomni, da se vse okrog mene in v meni sami spreminja. Vsak dan. Ves čas. Zato je nastal kolaž fotografij, posnetih dan za dnem, zapakiran v kratek filmček.

No, če se vrnemo nazaj na začetek...stotak je padel na soparno četrtkovo jutro, še preden je sonce sramežljivo pokukalo v nov dan in preden je omamni vonj sveže kuhane kave zavel iz naše kuhinje.

Dobrih 7,5 km in cca 300 višincev postaja moj, ne-vsak-dan-ji, ampak pogosti ritual. Do konca koledarskega leta je še 140 dni. Kolikokrat lahko še ponovim ta ritual?