GM4O - drugi poizkus :-)

Osel gre samo enkrat na led. Jaz očitno dvakrat. Da je ziher! Vem, vprašali se boste Zakaj? Preprosto...ker prvič ni uspelo.

Gorski maraton štirih občin (GM4O) je tekaška proga za t.i. trail runnerje, dolga 42 km, višinske razlike v skupnem 5.600 metrov (2.800 metrov gor in ravno toliko dol), ki vodi po mulatierah (poti, po katerih so prevažali blago s pomočjo mul in konj) in planinskih poteh po pobočjih Črne prsti in Porezna, ki se dotikajo občin Bohinj, Cerkno, Tolmin in Železniki. Uf, že povzetek je bilo naporno zapisati v en stavek :-)

Spomladi (beri: pozno aprila) sva se z možem podala na prvi poizkus. Prijetne temperature, lepa vremenska napoved, nivo energije pri obeh na zavidljivo visokem nivoju (on trenira za K24, jaz za Camino del Norte). Jutranji pogled na Črno prst vabi na prijetno druženje.

Kje se lahko zalomi? Enostavno: pri snegu. Ki naju je presenetil že na poti na Koblo. A nisva popuščala. Saj bo! Na Črni bo kopno. Ja, seveda! Snega je bilo vedno več, pot bolj in bolj strma, možnosti za nesrečo (zdrs, udor...) vedno večje. Malo pred Suho si nalijeva čistega vina, si priznava, da ne bo šlo in se vrneva po isti poti nazaj. V devetih urah sva prehodila 22 km in cca 1.500 višincev (gor). Bravo midva! Ker sva prišla živa domov.

Oba naju je matralo. Neuspeh. Nevedenje.
Zato poizkusiva še enkrat. Prejšnjo soboto (22.7.) vstaneva malo čez eno uro zjutraj, napakirava sendviče, čokolado, vodo in magnezij z elektroliti...za vsak slučaj :-)
Ob 3:30 uri zjutraj se s parkirišča v Podbrdu pogumno odpraviva na pot. Noč je temna, hodiva z lučko in sva vesela, da prva dva km poti vodi po asfaltni cesti, precej navkreber. Kljub zgodnji uri, je zrak topel in soparen. Preden se pot odcepi v gozd, se preoblečem v kiklico in takoj lažje zadiham. Prvi vrh na poti je Vrh Bače. Pot je neverjetno lepa, zložna. Zaslišim neprijeten šum na pobočju na moji levi. Moj mož, napol gluh, ne sliši nič. Noč ima svojo moč, zato ušesa še bolj napnem. Kmalu zaslišim ropot, ki ga ne presliši niti moj dragi. Nekaj se kotali, prihaja bo hribu navzdol. Narediva nekaj korakov naprej, tedaj pa velika skala zgrmi na pot. Jaz si oddahnem, moža pa skrbi, katera reč je to skalo pravzaprav sprožila (v gozdovih Koble naj bi se sprehajali tudi medvedi, mi kasneje zaupajo gospod).

Z Bače se nekoliko spustiva, potem pa dvigneva na vrh Koble. Začuda je jutro sveže in vetrovno, zato se na vrhu le hitro ozreva po najini poti - pred nama Črna prst, spodaj nekje Huda južna, na najini levi pa Porezen in nadaljujeva. Pri spustu s Koble se zložim z vsemi svojimi kilogrami (ki jih ni malo!) in pohodno palico zvijem tako močno, da je komaj uporabna. Mojster mož v stilu McGayverja vrne palico v uporabno stanje, postanek pa izkoristiva za zgodnji zajtrk.

Spust na planino Kal je sicer lep, a neprijazen mojim kolenom. Hvaležna, da lahko hodim v klanec gor, se hitro vzpenjava proti Črni prsti. Kako drugače je videti, ko ni snega. Vse zeleno in tako enostavno za hodit. Nič se ne vdira, nič ne drsi...milina.

Tokrat se Čez Suho sprehodiva kot angleška gospoda in se odločiva skočiti na vrh Črne prsti, čeprav ni del "uradne" trase GM4O. Štempiljka v knjižici tudi veliko šteje, zato nama teh par korakov ni odveč. Tudi čas naju ne priganja in dan se je komaj začel...le zakaj bi noreli?

Na Črni je, tako kot je v navadi, močno pihalo, vendar sem si namesto hlač raje privoščila domač jabolčni zavitek, ki je padel na plodna tla. Pozdraviva oskrbnika in prve jutranje pohodnike in se spustiva daleč dol v vas Kal. Gre za najdaljši spust (skoraj 1000 metrov višine). Razgled je fenomenalen, pot odlična, samo kolena nabijajo in bolijo.

Nadaljujeva proti vasi Stržišče, kjer se iz gojzarjev preobujem v superge...kako dobro in kako lahek je zdaj korak. Pot se še spušča, do najnižje točke na trasi Hude južne (nadmorska višina je manj kot 400 metrov). Tu se razveseliva bifeja in sveže kave. Seveda je tudi ta prav wc zlata vreden, a še preden se popolnoma shladiva, oprtava nahrbtnike in jo mahneva proti zadnjemu vrhu - Poreznu. Energije je dovolj, temperature so znosne.
Klanec se začne takoj, ko zavijeva iz glavne ceste v gozd. In to kakšen klanec!!! Strm, kot bi želeli priti na Triglav in dolg kot Pot ob žici. Na 6 km poti smo se povzpeli za več kot 1200 metrov. V povprečju je to skoraj 20% klanec! Tekači na GM4O mu bojda pravijo "klanec resnice". Morda bi res bil čas, da si priznam, da nimam toliko kondicije, kot si mislim?! Počasi, ampak res počasi, se dvigujeva proti vrhu. Odseki poti, ki so nekoliko zložnejši, omogočajo kratek počitek. Čutim, da me bolijo mišice, da moč pojenjuje, da hodim z zadnjimi atomi energije. In če sem poštena, tudi z zadnjimi atomi volje. Ker pot vodi po gozdu, ne vidiva vrha. Pojma nimava kako daleč je še. Ura šteje metre takoooo počasi, da se depresija stopnjuje ob vsakem pogledu nanjo. Rabim čokolado. Volja se vrne, ampak moči pa še kar ni. Štejem korake, da se zamotim. Ugotovim, da je naporno šteti do več kot 100. Preneham. Ko zavpijem naprej proti možu "ali vidiš vrh", dobim nepričakovan odgovor - skoraj! Pohitim. In res...pot se odpre in kmalu, res kmalu zagledam vrh. O, ko bi le ne bil tako daleč in tako visoko! Plezajte otroci, plezajte in uspelo vam bo, je misel, ki me prešine :-) Vrh Porezna je del "uradne" trase, zato bližnjica do Koče ne velja. Ni druge, še malo bo treba v hrib!

Ko končno doseževa vrh, ne morem skriti olajšanja. Pravi napor je za nama, zdaj se samo še spustiva v dolino, na izhodno mesto, v Podbrdo. Ampak pred tem se prileže ledeno hladna Coca-Cola, kajne? Ko bi le bila ledena. Ali pa vsaj hladna. A bila je Coca-Cola:-) Po klepetu z oskrbnikom nisva prepričana, da naju bo pot pripeljala v Podbrdo. Pravi, da gre v Petrovo brdo. Zagotovo! A ker ni pravi domačin, mu ne verjameva popolnoma. Kar bo, pa bo! Tudi iz Petrovega brda se pride v Podbrdo. Tako pravi Google :-)
Oznak za GM4O doooolgo ne srečeva, ko pa se mala rumena tablica končno prikaže, je tako kot bi zadela na lotu. Pot je prava! Avto ni več daleč... Seveda je to še ena od mnogih zablod, ki pohodnika držijo "nad vodo". Ko sva za trenutek izgubila pozornost in se zapletla v pogovor, sva zašla s poti. Poti, ki je je bilo kar naenkrat konec. In zdaj? Ja, nazaj! K sreči ne preveč daleč. Hitro najdeva pravo pot in glej, glej parkirišče v Podbrdu. Juhu, uspelo je! Po 12ih urah sva spet na začetku. Oziroma koncu! Zadovoljna, ker je drugič uspelo in vesela, ker kosilo kuhata prijatelja, ki sta naju povabila na piknik. Odličen timing :-)

Moja ura (Garmin Vivosmart HR) je izmerila čase in razdalje takole:
Vrh Bače: 1h 30min; 6,5 km (ob 5:00)
Kobla: 35 min; 1,5 km (ob 5:35)
Črna prst: 1h; 3 km (ob 6:35)
Kal: 1h 50min; 6 km (ob 8:25)
Huda južna: 1h 55min; 10 km (ob 10:20)
Porezen: 2h 55min; 6  km (ob 13:15)
Podbrdo: 2h 15min; 9 km (ob 15:30)
Skupaj: 12 h; 42 km

Energijska poraba:
2 sendviča (za moža 4)
1 jabolčni zavitek (sva delila)
1,5 milke (mož 0,5)
2 šumeči tableti magnezija z elektroliti (mož ?)
4 l vode (mož ?)
0,5 l Coca-Cole (mož enako)

Za konec?
Trasa GM4O je zelo lepa pohodniška pot. Označena je dobro, kljub temu je smiselno biti pozoren - najina izkušnja: če ni oznake, pojdi naravnost. Nevarnih odcekov ni, je pa fizično naporna.
Vsem tistim, ki pot pretečejo, globok poklon. Zaradi mučeniškega vzpona na Porezen ne bom nikoli med njimi.

Srečno!