K24: izziv ali misija nemogoče?

K24. Ena črka, dve številki. Večini ne pomenijo nič. Mnogo jih pomisli na K2, himalajski osem tisočak. Zagrizene gospodinje morda pomislijo na K2R, sredstvo za odstranjevanje madežev iz oblačil. A resnica ni ne eno ne drugo. Verjetno nekje vmes. Naj pojasnim...

Moj mož, skromen in tih možakar, je imel plan. Odkar se pogovarja z ultramaratonci, trail runnerji in podobnimi friki, se mu po glavi motajo nenavadne ideje. In tako je lepega dne, povsem mirno oznanil, da bi rad naredil K24. Kaj? Je to kaj za pojesti? Popiti? Obleči??? Hudomušno se mi nasmehne in začne razlagati...koroški izziv, 24 urni pohod, cca 90 km, opraviti je potrebno s cca 5000 m višinske razlike... Poslušam z odprtimi usti, v glavi nevihta....pa ta je čisto znorel! Saj sploh ne ve kako je prehoditi 50 km v kosu, kaj šele 90! Niti kako je hoditi neprekinjeno 24 ur! In to v hrib! Kaj hrib, v gore! A se ne pusti motiti...to bom naredil, naj bo kar hoče. In debata je končana.
S sodelavci (očitno sami norci) opravijo z izzivom prvi vikend v juniju. Kako je bilo? U redu, odvrne po moško.

Ko sem se vrnila iz Španije, vsa ponosna in polna pohodniškega elana, bolj iz šale kot zares vprašam, če bi gospod na K24 peljal tudi mene. Seveda, z veseljem! Takoj se nama v ideji pridruži še kolega, prav tako romar in navdušen pohodnik. In smo dogovorjeni. V petek, 23.6.2017, po službi se dobimo v Ljubljani, v Tivoliju in akcija...
Meni in kolegu ni dalo miru in sva malo pogooglala. Bolj ko sva brala, manj sva bila pogumna. Trema je rasla, a povratka ni bilo več. Kar smo rekli, smo rekli :-)

Torej. V petek, malo pred dogovorjeno uro srečanja (15:30) me pokliče kolega: Jebemti, sem čevlje pozabil doma. V Logatcu obrnem in pridem kakor hitro bo mogoče. Kolega je doma v Kalu pri Pivki, op.a. Z možem se kaj dosti ne sekirava, v senci si privoščiva kavo in lenariva. Okrog petih popoldne nam končno uspe odriniti. Ustavimo se v Velenju in si nakupimo zaloge hrane za v nahrbtnik - sendviči, čokolada, oreščki. Ulije se dež. V očeh vseh nas rahel dvom. Bo nehalo? Ali nas bo pralo? Skomignemo z rameni, češ kar bo pa bo in gremo proti štartu - Andrejev dom na Slemenu. Iz popoldanskih 35 stopinj celzija se je shladilo na slabih 20. Hitro se oblečemo, obujemo, pofotkamo in ob 19:44 štartamo.

Po cca 5 minutah hoje se moj mož spomni, da ni zaklenil avta. Gre nazaj, midva pa čakava in zbijava šale. Potem nadaljujemo. Najprej po ravnem, potem po klancu navzdol. Samo zato, da bomo potem dlje hodili navzgor. Lepo! Hvaležni, da je dan daljši, se poženemo v hrib. Do jase, kjer se pasejo krave in biki. Potem začnemo skorajda teči, ker tem ogromnim živalskim bitjem naša prisotnost pač ni po godu. Biki so se dobesedno zagnali proti nam!!! In povem vam, da ni bilo strah le mene, tudi fanta sta gledala vse bolj pisano.

Hoja ob električnem pastirju ni pomagala, zato smo stopili na drugo stran ograje in jo mahnili v strm klanec po visoki mokri travi. Utrip nam je nabilo do maksimuma, čevlji so bili mokri, mi pa na varnem. Dobro je!
Ob 21:30 smo dosegli prvi vrh - Uršlja gora (1699 m.n.v.). Veter je bril kot sredi zime, zato gremo hitro na wc, dopolnimo steklenice z vodo in nadaljujemo proti Žerjavu.

Kar gre gor, mora tudi dol. Pot se strmo spušča v dolino. Zaradi dežja so skale in korenine spolzke, okrog nas pa popolna tema. Na vsakih nekaj minut se sliši zdrs moža pred mano, kolega za mano, vmes pa akrobacije zganjam tudi sama. Gremo mimo koče na Naravskih Ledinah, kjer ima mladina fešto. Glasni in razposajeni nas vabijo na kozarček, a mi imamo samo eno misijo - hoditi!
Kmalu pridemo v vas Žerjav in strumno nadaljujemo proti Črni na koroškem (Črna je "uradni" začetek K24, večina se jih odpravi na pot v smeri urinega kazalca; mi smo ubrali kontra smer, op.a.). Malo pred polnočjo v družbi belega medveda pojemo sendvič.

Časa za počitek ni, zato hitro nadaljujemo proti Peci oz. Kordeževi glavi. Domačini zapuščajo lokale, takoj prepoznajo našo namero in nam svetujejo novo pot proti Peci. Vztrajamo pri svoji, preverjeni, se zahvalimo za lepe želje in spodbudo in gas dalje. Hoja po cesti je hitra, a življenjsko nevarna - čeprav je avtomobilov malo, vozijo precej prehitro in precej preblizu.
Peca je najvišji vrh na K24, a se zdi, da smo na vrhu kot bi trenil. Le da nismo na vrhu! Ampak pri Domu na Peci. Ki je sicer zaprt, a za najnujnejše so oskrbniki lepo poskrbeli. Svaka čast!

Dotočimo vodo in pot pod noge. Samo še do vrha. Ki je zagotovo blizu, kajne? Mož se mi nasmehne in točno vem koliko je ura - vrh tudi slučajno ni blizu in pot se vleče kot čigumi. Bolj ko smo bliže vrhu, bolj je mraz. Veter piha v sunkih in reže do kosti. Oblečemo jakne in na vrh Pece (2125 m.n.v.) prispemo ob 4ih zjutraj. Še vpis v knjigo, potem pa na lahko po poti navzdol.

Naslednji cilj je kmetija Kumer, kjer se nadejamo vroče jutranje kavice. Hodimo in hodimo po strmini navzdol, ki je kar ne zmanjka. Moje noge ne sodelujejo kot bi morale. Čutim kolena, gležnje in mislim, da čutim tudi žulje. Pa kaj bi to, kavica bo vse odplaknila proč...samo še malo...

Ob 5:30 prispemo do kmetije. Od daleč je videti sumljivo tiho. Ob vodnjaku pred kmetijo dotočimo vodo, pozdravi nas krava, ki ni videti nevarna, samo malo zbegana. Na kmetiji ni zaznati nobene človeške duše. Posedemo se, sezujemo čevlje, preobujemo se v suhe nogavice, pojemo sendvič in ko se ravno napokamo, da bi nadaljevali pot, se iz hiše usujejo: mladi gospod, stara mama, fantek in deklica in mlada noseča mamica. Dirjajo po dvorišču gor in dol, kar naenkrat nas stara mama prosi, da jim pomagamo spraviti kravo (tisto zbegano) nazaj v ogrado. Kaj? Kam? Kako? Zdaj sem jaz zbegana in ostanem bolj kot ne vkopana na mestu, fanta pa sta nesebično priskočila na pomoč. No, kavice kljub temu nismo dobili.

Ko se prebuja dan, prihaja tudi sonce. Ki je prijetno in dobrodošlo samo za kratek čas. Potem začne pripekati. Švic nam teče od vsepovsod, pri tabli Pozor hud bik! pa spet kar zmrznemo. Kot bi nam gorelo za nogami, prečkamo pašnik, se otepamo muh in izogibamo kravjekom. Madonca, tole postaja že pravo kaskaderstvo.

Hodimo že 10 ur, za nami je dobrih 40 km. Bomo zmogli? Itak. Z lahkoto. Saj sploh ni več daleč. In najvišji vrh smo že oddelali. Saj veste, moč pozitivnih misli in te reči...
Potem pa me kolega prebudi iz sanj. Ne grem se več, pravi. Malo pred tretjim vrhom (Govca) se odloči, da za tokrat zaključi. Zdaj nam ni več do zbijanja šal. Dojamemo, da tole ni nedeljski popoldanski sprehod in da hodimo po robu...svoje zmogljivosti, vzdržljivosti, budnosti. Ne morem iz svoje kože, zato začnem spodbujati. Pa daj, gremo, malo je še do vrha, bomo šli pa bolj počasi, mogoče nam pa rata... Kolega, mnogo pametnejši od mene, se ne pusti pregovoriti. Ve, kje so njegove meje. In k sreči je tu še en ekstremist, ki prav tako zaključuje za danes. Skupaj se odpravita v dolino, midva z možem pa na vrh Olševe, Govco (1929 m.n.v.). Doseževa jo ob 9:30. Razgledi na kamniško savinjske alpe na levi in koroško na desni so osupljivi. Kako lepo je pri nas doma!

Po vsakem postanku, naj bo še tako kratek, je težko spet začeti hoditi. Noge so mehke, kolena boleča, korak pa nestabilen. Kar nekaj časa traja, da se segrejem na delovno temperaturo. Sestop z Govce je sprva zelo položen (hodimo po grebenu Olševe), potem pa...šok! Strma, a hvala bogu gozdnata pot. Veliko korenin in veliko suhih iglic na tleh - je vsaj mehko :-) Hodiva in hodiva in hodiva in sva še kar v strmini. Ahhh, a bo že konec??? Vročina pritiska. Bolj kot pijeva, bolj sva žejna. Pred seboj gledava Raduho, najin naslednji vrh. Srhljivo daleč in srhljivo visoko je videti. Govorim si, da je samo videti tako. Na vrhu bova kot bi trenil. Zagotovo!

Ob 12ih prispeva do Koče na Grohotu. Privoščiva si Coca-Colo (mhmmmm, kako paše!!!), zamenjava trake na bolečih mestih na stopalih, pojeva malo čokolade in jo mahneva proti Raduhi. Zdaj sva že hudo prešvicana, vroče je in muhe imajo zabavo dneva. Letajo in brenčijo okrog glave, ušes, oči. Potem se limajo na vrat, roke, noge. Moj bog, naj že nehajo!!!
Ko mislim, da sva dosegla vrh, ga v resnici zagledam daleč naprej. Uffff, resno? Zdaj me zdeluje utrujenost. Vlečem se kot megla, zdi se, da se nikamor ne premikam. Leva. Desna. Leva. Desna. V nedogled!
Ob 14ih sva končno na vrhu Raduhe (2062 m.n.v).

Namesto, da bi uživala v razgledu, občutku zadovoljstva, ko dosežeš vrh, se mi po glavi podijo misli na pot navzdol. Z bolečimi in utrujenimi nogami je tako težko hoditi kamorkoli, kaj šele dol. Res morava? Ni drugega načina? Kaj bi dala, da bi bila ptica. Samo za nekaj minut...
Nič ne koristi, jamranje ne pomaga. Prej ko greva, prej bo konec.
Torej, sledi spust do planine Loka. Ena ura za downhill. Izkoristiva "ta prav wc". Ko čakam moža, moj pogled oplazi smerne table. Oko vidi, a glava ne verjame. Noče verjeti. Piše, da je do cilja še 8,5 ur hoje. Midva jih imava pa manj kot pet (oziroma šest, če dodam še tisto uro, ki pripada nežnejšemu spolu in fantom, starejšim od 50 let). Kako??? Že cel dan se matramo, zdaj nam pa še uspelo ne bo? To mora biti pomota!!! Vprašam boljšo polovico, moža z izkušnjami. Ni panike, sej bo reče. A me ne pogleda v oči. To pomeni, da ni čisto prepričan. Ne sprašujem več in mu sledim v klanec. Komaj še premikam noge, moja zavest je šla na počitnice, vse počnem avtomatsko. Iz napol sna me sem in tja prebudi ostra bolečina žuljev. In pa kakšna muha, ki se radostno zaletava v moje razbolelo telo.
Vem, da je pred nama še en pošten hrib, ampak ga ne vidim pred seboj. Zdi se mi, da hodiva že celo večnost. A minila je šele ena ura. Žulji so neznosni. Moram se ustaviti in jih na novo prelepiti. Ne pomaga kaj dosti. Hodiva. In potem je tam on, Komen. Veličastno se dviga na najini desni. Saj bo šlo, samo še malo. Samo še malo. Zlezeva na vrh (1684 m.n.v.), porabila sem še zadnji atom moči. Za trenutek se vsedem. In takoj zatem je treba naprej, čas priganja. Ura je pol sedmih.

Pot se zdaj počasi spušča, po pobočju brez dreves, po mehki travnati podlagi. Moj dragi se od zadnjič ne spomni dobro, koliko je še do cilja. Ocenjuje, da cca 6, mogoče 7 km. Pogledam na uro - še 55 minut do 24 ur. Če tečeva in če ne bo treba preveč v klanec navzgor ali navzdol, nama lahko uspe! Ne vem od kje in ne vem kako sem našla moč in voljo za tek po skoraj 23 urah hoje in 35 urah brez spanca. Tečeva. In hodiva mimo koče na Smrekovcu, kjer ljudje mirno sedijo, klepetajo, jedo in pijejo. Midva pa spet tečeva. In hodiva. Naj že mine, prosim!
Ura je že pol osmih zvečer, zdaj zdaj bo konec.

Križišče. Kam? Na levo. Koliko še? 2 uri. Kaj???? Kako dve uri???? Dve uri česa? Čisto, čisto malo je manjkalo, da se nisem usedla na rob poti in začela jokati. Pa kdo je zdaj tukaj nor? Jaz, seveda. Naivna deklina!
Zdaj je postalo jasno, da 24 ur ne bova ujela. Zdaj je postalo tudi strašno negotovo ali nama bo uspelo priti na cilj v 25ih urah.
Bolečina v nogah in stopalih je neznosna. Diham globoko, da ne začnem jokati. Maltretiram moža, češ, kako si me mogel tako prinesti okrog. In kako, da ne veš koliko časa in kako daleč je še. In kakšna je zdaj pot - po ravnem, gor ali dol? In ali je sploh možno priti do cilja v času, ki ga še imava? Joooj, kako sem bila zoprna in nadležna. Pa tudi nesramna. Še dobro, da me ni porinil po bregu navzdol. Mu sploh ne bi zamerila.
Hodiva in tečeva, boriva se vsak po svoje. Natanko ob 20:24 uri se znajdeva pred tablo 20 min do Andrejevega doma na Slemenu. Menda se teh 20 min resnično vleče. Tako je rekel možev sodelavec pred tremi tedni. Zahtevam, da ga pokliče in vpraša ali je treba teči ali hoditi. Odgovor: hoditi. Nočem tvegati, zato tečem. Kako? Nimam pojma. Vse kar vem je to, da moram priti v 25ih urah, ker nikakor in pod nobenim pogojem ne bom šla še enkrat čez vse to!

Še zadnji ovinek in vidim obris koče. Privid? Ne, res je tam! Poletim do tja, v daljavi vidim kolega, zažvižgam in mu padem v objem (mhm, kako lepo diši!). Ob 20:38 uri. Uspelo je! Uspelooooo! Zdaj rabim kavo, cigaret in bambus. V tem vrstnem redu :-)

Ko pridem k sebi, se opravičim možu za vso sitnobo in vse neprimerne besede, ki so zletele iz mojih ust. Ni videti, da bi mi zameril. In če sem čisto iskrena, če ga ne bi bilo, bi verjetno še zdaj sedela tam zgoraj nekje ob poti in jokala. Hvala ti, ker si! In prosim, ne omenjaj mi novih izzivov. Vsaj nekaj časa ne :-)

Statistika: 

- prehodili smo 88 km in cca 4500 višincev, 

- potrebovali smo 24 ur in 54 minut,

- popili smo 6-8 litrov vode in pol litra Coca-Cole, pojedli 5 sendvičev in eno čokolado (vsak, ne vsi skupaj).

Dobronamerno priporočilo za tiste, ki se boste podali na K24:
- trenirajte, predvsem daljše razdalje in hojo v hrib - višinci so pasji,
- izberite obutev, ki ste jo preverili in dobro uhodili,
- na pot pojdite spočiti in ne direktno po službi ali prekrokani noči,
- pojdite z nekom, ki pot pozna - držal bo ustrezen tempo in ne boste se izgubili,
- uporabite pohodne palice (če jih niste vajeni, se navadite nanje preden greste; hvaležni jim boste!),
- imejte s seboj vsaj 2 litra vode, na poti jo je načeloma dovolj, da ne boste ostali brez,
- imejte s seboj dovolj "prave" hrane, da si zagotovite potrebno energijo (samo energijske ploščice in napitki niso dovolj!); na poti so sicer koče, kjer lahko jeste, vprašanje je ali boste imeli dovolj časa :-)