Sometimes I walk

S kolesom na Nanos je bila želja, ki se je že nekaj časa medila v moji glavi. Poguma za realizacijo pa kar od nikoder... Pred 3 tedni, ko smo se na Nanos sprehodili s prijatelji Primorci, pa smo se v žaru navdušenja enostavno zmenili, da gremo naslednjič gor s kolesi. Brez premisleka, brez ugovora.  Za organizacijo smo zadolžili Sebastjana, ki se je zadeve lotil znanstveno. Z avtom je prevozil pot z Nanosa do Bukovja, da bi preveril vozne, strminske in dolžniške razmere. Napaka!!! Ko se je po dolgi vožnji vrnil domov, nam je predlagal, da gremo raje peš, da poti ne bomo zmogli. Ja pa ja!  Saj poznate tisto, ko vam nekdo reče, da česa ne moreš narediti?! Zdaj se zadeve lotim znanstveno še sama in malo poguglam. Obstaja direktna pot gor iz Podgriča, dol pa lahko gremo tudi na Bukovje. Kajne??? 5 članov ekipe (Mateja, Primož, Bowsk, mož in jaz) se opogumimo in s parkirišča pod Nanosom v Razdrtem poženemo vetrovni dogodivščini naproti.  Preden zares startamo, nas presenetita ...

Nekoč je bil samo sodelavec. Prepričana sem bila, da je v vseh teh letih postal prijatelj. Njegova hči je prevzela oskrbništvo Vojkove koče na Nanosu. Čakala sem povabilo na obisk. In čakala. Potem sem se povabila sama :) Primorski gostoljubnosti ne gre oporekati... Ni bilo potrebno prositi, zmenili smo se v manj kot minuti, da se dobimo na Razdrtem ob 7ih zjutraj in jo skupaj mahnemo v goro. Gorenjci pridemo 10 minut prej, Primorci 10 minut kasneje. Nima veze... Ko se vidimo po tako dooooooolgem času, smo preprosto veseli, zadovoljni, srečni. Ko jih vidim, šele dojamem, kako jih pogrešam. Čustvom se  ne prepustimo v celoti, poprimemo za palice in se usmerimo navzgor. Nesporno je, da so fantje kljub koroni, ostali kavaliriji.... Pastirja premagamo, kravce pa.....?! Itaq, da ja... So se kravce bolj ustrašile nas kot mi njih... Zakon številčnejših prevlada :) Koliko časa potrebuje fantiček, da pride dekliček, se ne ve... ...a ga je lažje počakati sede...