Sometimes I walk

Mesec in pol je minilo odkar sva prehodila prvi, zajeten kos Pentlje . V podzavesti sva nekoliko odlašala s preostalim delom. Zdelo se nama je, da bo preveč ravninski in asfalten. Če ne greš, ne veš. Pa sva šla :)  Obetal se je sončen in topel februarski petek. Zjutraj se nama ni nikamor mudilo (komu se ljubi zjutraj hoditi po mrazu, potem pa preostanek dneva nositi debela oblačila v ruzaku?!). Po okrepčilnem spancu in sveži domači kavici vžgeva motor avtomobila in pičiva proti Brezovici, na start Krožne poti Pentlja - vrtec V Radni.  Začetek poti po asfaltu... Grrrr, resno?! Po nekaj 100 metrih za vsak slučaj vprašava starejšo domačinko ali naju ta pot pelje do Gradišča (prva točka z žigom na današnji poti). "Prav, prav, ampak zelo naokoli... Bi bila hitreje, če bi šla pri vrtcu gor!" Skomigneva z rameni, se zahvaliva in nadaljujeva.  Hitro prideva do gozda, pot se za kratek čas postavi navkreber, potem pa sem in tja, gor in dol vodi naprej. Označeno je dobro...

Lani maja smo peterica norcev prehodili Domžalsko pot spominov ( DPS ). Ko smo knjižico žigov, nekaj komentarjev in slikovno gradivo poslali Planinskemu društvu Domžale, so nam vrnili Priznanje, značko in dobrobis za eno nočitev v Domžalskem domu na Mali planini, ki smo ga, lepo po gorenjsko (nič ne sme iti v nič), kanili izkoristiti. Nekaj ščepcev organizacije, kanček dobre volje, šilce žganja in smo šli. V petek popoldne, po službi. Zbor pri Calcitu. Naprej pa tako, kot najbolje znamo - peš :) Za zapisnik naj dodam, da je Tina (ta drobna), parkirala pri Calcitu (430 mnv), ostali pa 500 metrov višje (480 mnv), na eni od serpentin na cesti proti Sv. Primožu. Ura je odbila 5 popoldan, prisrčnice so dale od sebe nekaj moči in pot se je lahko začela... Navkreber!   Zarja je poleg večera in z njim teme, prinesla oddih in spokojnost. V prijetnem klepetu smo postavljali nogo pred nogo in sledili drug drugemu v klanec. Približno uro hoda do Domžalske...