Kamniško sedlo - Olševa - Peca

"Mrzla decembrska noč leta 1932. Skozi temno noč božičnega večera se med gorskima gmotama Olševe in Pece v sneg odeti in neposeljeni pokrajini opotekajo tri drobne postave. Mati s hčerkama se v okrilju teme trudi prebiti iz Slovenije (iz Kotelj, op. a.) na avstrijsko Koroško v Železno Kaplo. Z nadčloveškimi napori ju mati bolj vleče kot nese s seboj. Štirinajst ur traja trpljenje in na preizkušnji je ženska in otroška moč in vse to v želji, da bi se končno po dveh letih srečali z možem in očetom. Zaman. Le nekaj trenutkov pred prihodom ga policija aretira in srečanja ni."

Mož in oče je bil Prežihov Voranc (Lovro Kuhar), politični migrant. Zgodbo o pogumu svojih najdražjih deklet je kasneje zapisal v črtici Čez goro k očetu. In prav ta je navdahnila najmanjšo, najlažjo in ne najmlajšo članico ekipe Norci na poti*. 

*Norci na poti so bili nekoč trije sodelavci: Roman, Tina, Robi. Začeli so zložno, s tekom trojk, ljubljanskim maratonom, nadaljevali s K24 in ko je postalo zanimivo - Domžalska obhodnica, sva se jim pridružili še Mojca in jaz 😉. Zdaj nas je pet, ravno pravšnje število za poln osebni avtomobil. 

A vrnimo se k današnjemu bistvu oz. nam lastni zgodbi Čez goro k očetu. 

Tina je doma s Koroške, živi pa blizu Kamnika. Očeta zelo rada obišče, še nikoli pa ni šla peš. Dokler zgodbe ni prodala nam. Ker smo normalni, precej spontani in zelo navihani norci, povabilo brez pomisleka sprejmemo. Tina naštudira traso... 

(resno??? Naplanirala si je pot direktno do doma, do očeta??? Pavze?? Ma ne, Tina, ne rabimo, bomo šli kar v šusu 🤦‍♀️!!!) 

 

Po epidemiji začnemo z višinskimi treningi in uskladimo datum odhoda. Mojco uspemo prepričati naj se, zaradi vnetja stopalnega loka, ne muči s celotno potjo od starta, in ji toplo priporočamo da se nam pridruži s konca poti, na vrhu Pece. In ker bo avto pustila v Mežici, nas bo spotoma lahko peljala še domov 😊 Trojna zmaga 💪

Po tem, ko je Roman navsezgodaj zjutraj oz. sredi noči (beri ob 1ih) startal od svojega doma in se nam pridružil na kamniški obvoznici, smo se ob 3eh zjutraj podali na pot iz Kamniške Bistrice proti Kamniškemu sedlu. 

Da ne bi bila samo kolateralna škoda in ker je morala tako zgodaj vstati in nas peljati na izhodišče, se nam na poti do sedla pridruži še moja sestra. 

Počitek pri Pastircih... 

Zadnji vzpon pred kočo.... 

... ravno pravi čas za sončni vzhod...

 In domoljubno poziranje... 

Sestra ne podleže našim provokacijam in prošnjam, da bi pot nadaljevala v naši družbi. Odloči se nadaljevati solo, proti Brani, obsijani s soncem. No, prav... Zaželimo si vzajemno srečo in se poslovimo. 

 

Četverico pot vodi strmo navzdol, proti pogoreli koči na Okrešlju... tjale dol 😉

Tina se, hvaležna, da je že dan, s svojim prekomerno razvitim občutkom za previdnost spopada s klini in jeklenico... 

.... Manca pa nas z vrha pozorno opazuje in ima pri roki telefon... Za vsak slučaj 🙏

Iz skalnega dela pot vodi med ruševje, smreke in na veliko jaso s čarobnim pogledom na Rinke... 

Čeprav povsem neplanirano, si privoščimo kratko pavzo. 

Bojda so v bližini tudi... 

In četudi je še sveže in bolj malo verjetno, da katerega srečamo, se hitro postrgamo naprej, do slapa Rinka in Orlovega gnezda. 

Da bi prišli na Koroško, moramo najprej skozi Logarsko dolino... Zeleno, ravno, obdano z vršaci... 

S pogledom na naš naslednji podvig - Olševo oz. Govco (tam daleč v daljavi, skrajno desni del grebena)... Me kar malo zmrazi in sili v dvom. Roman, ultra trailaš, vajen vseh sort preizkušenj, prepozna dilemo v mojih mislih in mi svetuje, da si zastavim etapni, krajši cilj. Ta bo lažje in hitreje dosegljiv, motivacija pa zato bolj izrazita! Nimam razloga, da ne bi verjela starejšim in izkušenejšim, kajne? Na Olševo se bomo povzpeli pri gostilni Firšt, če malo pospešimo korak, bomo lahko tam pili kavico in bili še vedno v Tinini časovnici! Kaj pa to za moj novi, vmesni cilj?! Zakon, petarda v riti 👣

Ravnina se kar vleče, avtomobili precej pogumno sekajo ovinke, mi pa strumno en za drugim sledimo omamnemu vonju sveže kave... Le da kave ni bilo...zaprto?! Hitro si postavimo naslednji cilj - na poti do vrha je še ena turistična kmetija, tam dobimo kavo 100 posto :) 

Pot se zdaj postavi skorajda pokonci, klanec je vsaj 20 %...k sreči pa je naša trma vsaj 30 %, tako da smo v relativni prednosti. 

Je pa vrh že precej bližje kot je bil prej, kajne? Mater, na telih etapnih ciljih pa res nekaj je :) 

Baje hodimo po medvedovi poti... Brez skrbi, smo tako glasni, da samo leseni ostanejo, živi pa od strahu, šoka in božje previdnosti raje zbežijo stran od nas.

Turistična kmetija Rogar je odprta, pa tudi svežo, turško kavo imajo. In vodo. In wc. Amen. 

Pripravljeni za naslednjo etapo - do Potočke zijavke. 

V teh koncih resnično nimajo smisla za raznolikost... Pot je še vedno hudičevo strma, brez položnejših delov, da bi duša malo počila...če pa se malo ustaviš in pogledaš okoli sebe, pa počije tako duša kot oko :) 

Samo kaj, ko pa časovnica trpi! Tina že pisano gleda in se verjetno sprašuje, kako da se je tako uštela?! Ali pa si misli, s kakšnimi amaterji sem se podala na pot?! 

Pri Potočki zijavki je kup ljudi in same sebi nasprotujoče info table... 

Malo zmedeni poprimemo za jeklenico in se nekaj metrov višje zleknemo na klopco, z neverjetnim razgledom... 

Od tu se bolj kot ne sprehodimo po grebenu Olševe do vrha. Le da imamo s seboj tudi nadležno družbo...sonce pripeka, muham pa diši naš švic. 

Tina (spet) pogleduje na uro, kar (očitno) pomeni, da moramo nadaljevati. 

Sestop z Olševe je ravno tako strm kot je bil vzpon. Malo pod vrhom srečamo precej večjega norca od nas - na ramenih nosi kolo. In dol se kani peljati po trasi K24, torej po tej isti poti po kateri (komaj) hodimo tudi mi... O moj bog! 

 

Pogled nazaj proti vrhu Olševe... 

In naprej, dol v dolino... 

Ko se spustimo za cca 700 višincev in prebrodimo gomilo kravjekov, se po gozdni cesti rahlo spuščamo proti kmetiji Kumer. Medtem opazujemo pustošenje, ki ga je za seboj pustil dvojni vetrolom v letih 2018-2019. Na našo srečo so peš poti večinoma že očiščene :) 

Na spodnji sliki se pustošenje sicer ne vidi dobro, je pa odlično viden naš naslednji vrh - Peca (Kordeževa glava). 

 

H Kumru pridemo prešvicani, utrujeni, žejni in lačni. Preoblečeni, nekoliko spočiti, hidrirani in siti še bolj obremenimo časovnico. Tina spozna, da se je na pot odpravila s kondicijsko sumljivo pripravljenimi norci. 

Do Pece nas loči še zadnji vzpon, zadnjih cca 1.000 višincev. Pa kaj? Mamo mi to!  Vsekakor smo na boljšem kot Mojca, ki se v tem istem trenutku z Mežice tudi vzdiguje proti Peci - ona mora premagati cca 1.500 višincev. 

Na poti smo kar pogosto klicali slovenskega biatlonca in avstrijskega kanclerja - velikokrat pri sestopih (še posebej, ko so bili klini in jeklenice v igri) in pogosto pri vzponih, ki so se za ovinkom namesto v ravnico postavili v navpičnico. 

 

Ves trud, ki ga je potrebno vložiti v hojo navzgor (ali navzdol), je poplačan, ko prideš na čistino in se ozreš okoli sebe... wow. 

Dokler ne pogledaš v smeri cilja.... Jebemtiš je še daleč!!! 

Sej v bistvu sploh ni tako daleč. To se samo zdi. V resnici bomo gor tik tak. Kot bi mignil. A ne? Itaq, normalno :) 

Pa smo! Na vrhu. Zadnjem. Aja...a je treba še dol?? 

Takoj za nami pride še Mojca.

Končno vsi! Naj se zabava začne! 

Prav simpatično je sedeti na vrhu in občudovati pot, ki je za nami. 

Prav nič ni simpatično, ko pomislimo, da moramo priti še dol - 1.500 metrov strmine, nabijanja kolen in mučenja stegn. 

Še dobro, da je vmes koča :) 

Takole na kupu zberemo misli, preletimo časovnico in se složno odločimo, da s potjo zaključimo v Mežici. Ker lahko. Ker je tam avto. In v njem topla kavica. In sveže cunje. Ker je dovolj. 

Klanec dol se je vlekel kot kurja čreva. En kup zajebancije, predvsem take, ki ni za v javnost, nas je rešilo gotovega obupa. Tale Peca nam je dala piti tinte tako za gor kot za dol. Naj me koklja brcne, če grem še kdaj na njo!

Dan se je prevesil v mrak, ko smo prišli do parkirišča. Nogice so bile hvaležne, ko so se rešile čevljev in zadihale čil koroški zrak. Ahhhh.... 

Bravo, ekipa! Zdravi, zadovoljni, malce utrujeni in zelo smrdljivi, smo uspeli priti Čez goro k očetu. Epska pot, z brutalnimi vzponi, nadzemeljskimi razgledi in pekočimi podplati je zaključena natanko ob 21.uri - povsem znotraj časovnice 😊

03.00: Kamniška Bistrica - 05:00 Kamniško sedlo - 06.30 Okrešelj - 9:00 Logarska dolina - 12:30 Olševa - 14:30 Kumer - 18:00 Peca / Kordeževa glava - 21:00 Mežica:

- 53 km

- 3.700 m višincev

- neto 15 h 

- bruto 18 h

Ko se uspemo zbasat v avto (ne zaradi velikosti nas samih, ampak zaradi trdote nog in neprožnih kolen ter kolkov), drvimo proti Prevaljam, kjer je Tina doma. Le, da očeta ni bilo doma! O literarni simboliki raje nismo razmišljali, Tinina sestra pa je poskrbela, da smo še zadnjič v tem dnevu nafilali želodčke in potem prijetno utrujeni (od hrane in pijače, seveda) odšli proti domu. Hvala obema sestrama in Mojci za logistiko in podporo, ki smo jo potrebovali. 

Iz Kamniške Bistrice do Mežice smo peš potrebovali 18 ur (za 53 km, povprečna hitrost premikanja 3,5 km/h). Iz Prevalj do doma smo z avtom potrebovali 2 uri (118 km (od tega cca 60 km po avtocesti!), povprečna hitrost premikanja 59 km/h). Pa ne zato, ker bi vozil kakšen mlad, neizkušen šofer. Niti ne zato, ker smo spoštovali hitrostne omejitve. Predvsem zato, ker se hitreje ne da. Pa smo imeli prazno cesto, nobenega kamiona nikjer! Gibanje "Hoč'mo cesto" poleg Tine sedaj razumemo in podpiramo tudi mi. Brez fige v žepu upamo, da bo zgrajena kmalu in da še večkrat pridemo na prelepo Koroško, morda gremo tudi na Peco še kdaj? :D