Sometimes I walk

S polnimi želodčki in neverjetnimi vtisi pokrajine, ljudi, kulture, ležemo k zasluženemu počitku. Danes celo v miru in tišini (v petek in soboto so v hotelu, kjer smo spali, proslavljali zaroko/poroko/rojstni dan/krst, kar je pomenilo predvsem to, da je glasna, narodna muzika brez premora donela po vseh hodnikih in sobah), da smo nadomestili izpad/pomanjkanje preteklih noči. Poleg jutranje kave je naša naloga še najti kitajski magazin, kjer bomo kupili dežnike (dežuje :( ), rezervne superge in kape. Tako kot vse druge, tudi to nalogo uspešno opravimo, potem pa nas Vojče odpelje v Bistrico, na tradicionalno  manifestacijo vodenic, letos že 8. po vrsti.  Ponavadi nismo take sreče, a v trenutku ko parkiramo, dež poneha. Vojče seznani predsednika krajevne skupnosti in vodjo trubačev o visokih gostih, ki se udeležujejo manifestacije. Pri prvi vodenici se že zbirajo krajani, drugi obiskovalci in televizijci. Mize se šibijo od dobrot, mlini meljejo koruzo v moko. Trubači ogre...

Plan za 1. dan pri Vojču je bil ambiciozen. Jutranji zbor pred hotelom ob 8ih. Po srbsko je Vojče polako malo zamudil... toliko, da smo v miru popili prvo kafo in si na hitro ogledali mestece...polno trgovin, trafik, pekarn in lokalov z igrami na srečo. Malo pred deveto uro se napokamo v avtomobile, z Vojčem nas je zdaj 11 (prijatelji imajo mini bus, zato to sploh ni problem). Prvi postanek je pred samostanom Gorenjak. Tu denar leži po tleh...jaz ga pridno pobiram in dajem Zlatanu v skupni fond. Potem ugotovimo, da ga ljudje očitno nalašč mečejo...za srečo, za zdravje, za dobro besedo pri .... komer že. Na izhodu nas ustavijo leskovački trubaši, ki se ne dajo odgnat. V sekundi imajo v rokah svoje inštrumente, že igrajo, pojejo in skorajda tečejo za nami. Nekaj časa jih ignoriramo, ko pa direktno zahtevajo kok dinar, popustimo. Kaj pa čmo? Kar se da hitro se  napokamo v avte. Za vsak slučaj. Preden se razigrajo. Preden obubožamo. Naslednji postanek je Vrelo (...