Sometimes I walk

Ko Primorci povabijo na zimski pohod v spomin narodnega heroja Janka Premrla Vojka, ne oklevaš. Preprosto rečeš, da prideš. Rana ura, zlata ura - v Postojni na Petrolu smo preden se le-ta odpre. Pa je šla kava na poti rakom žvižgat. Kam točno smo se odpeljali od tu, ne znam povedati - mimo Razdrtega, po ovinkasti in razriti cesti dol, potem pa še malo gor. Tam pustimo avtomobile in se podamo v breg. Mislim, da smo parkirali malo nad vasjo Podnanos, vendar se lahko tudi motim...brez kave in navsezgodaj...poglejte dekletu skozi prste! Priznam, da se kaj dosti s samo traso pohoda nisem ukvarjala. Ko greš z domačini, ne rabiš kaj dosti razmišljat. Zato me je komentar kolegice "do stolpa se ne gre, veš" presenetil. Kakšen pa je to pohod na Nanos, če ne prideš na Nanos??? Za nas "celince" je sinonim za Nanos rdeče bel stolp na vrhu, kajne?! Ob klepetu se vije pot navkreber, mimo Kambrce do prve razgledne točke. Postanek! Po ustrezni dozi C vitamina in ...

Včeraj popoldne mi je soseda hitela pripovedovati, da se bo vreme skisalo. Da bo pihalo, da bo mrzlo. Kot majhen otrok sem si pokrila ušesa in mantrala "nič ne slišim, nič ne slišim". Sredi tedna sva se s sestro dogovorili, da gremo gor. V hribe. Mož je itaq vedno "za" ;)  Kam? Na Kompotelo.  Kje je to? Zraven Krvavca. Zmenjeno. Ob pol devetih parkiramo na Planini Jezerca pod Krvavcem. Če gre verjeti vremenarjem, je na Krvavcu -10 stopinj. In piha. Kaj čmo...obujemo gojzarje, oblečemo kar imamo, plačamo parkirnino (2€ za ves dan, parkomat vrača kovance) in gremo. Kar čez travnik v breg. Mrzlo je. Prstov na rokah skoraj ne čutim. Premikam se kot robot. Ko iz s soncem obsijanega travnika stopimo v senčno grapo, stopamo hitreje.  Prečimo smučišče na Kriški in po soncu nadaljujemo gor. Po dobre pol ure slačimo vrhnje jakne. In rokavice. In eno kapo. Druga še vedno greje mojo glavo.  Pot ni zahtevna, niti naporna. Podlaga je snežena, vrhnja pla...

Čudovito zimsko vreme me vleče ven, v naravo, v čist gorski zrak, na sneg. Tokrat destinacijo določi moja sestra, uro odhoda od doma prestaviva na pol deveto, kar pomeni, da lahko pred tem skočim še na domači hrib. Z ogretimi mišicami sedem v avto in pol ure zatem sva na izhodišču - 40 minut hoje pod Domom pod Storžičem. Za na Storžič imava premalo opreme, premalo kondicije in verjetno tudi premalo "jajc". Vsekakor pa dovolj otroka v sebi za kakšno norčijo. Pod Domom zavijeva levo v smeri Javorniškega sedla. Pot je pokrita s snegom ravno toliko, da ni blata. A z vsakim korakom višje je snega več in temperature nad 0 stopinj mehčajo snežno odejo. Sem in tja se malo vdre, a nama ni hudega. Po 40 minutah hoje v breg prisopihava na Sedlo in urediva najnujnejše za preživetje v teh razmerah - skodelica čaja, piškoti, gamaše, krplje. Še sreča, da moji sestri možgani zjutraj odlično delujejo in se je spomnila na krplje. Brez njih bi se namučili precej bolj...