7. zimski: po Vojkovih poteh na Nanos
Ko Primorci povabijo na zimski pohod v spomin narodnega heroja Janka Premrla Vojka, ne oklevaš. Preprosto rečeš, da prideš.
Rana ura, zlata ura - v Postojni na Petrolu smo preden se le-ta odpre. Pa je šla kava na poti rakom žvižgat. Kam točno smo se odpeljali od tu, ne znam povedati - mimo Razdrtega, po ovinkasti in razriti cesti dol, potem pa še malo gor. Tam pustimo avtomobile in se podamo v breg. Mislim, da smo parkirali malo nad vasjo Podnanos, vendar se lahko tudi motim...brez kave in navsezgodaj...poglejte dekletu skozi prste!
Priznam, da se kaj dosti s samo traso pohoda nisem ukvarjala. Ko greš z domačini, ne rabiš kaj dosti razmišljat. Zato me je komentar kolegice "do stolpa se ne gre, veš" presenetil. Kakšen pa je to pohod na Nanos, če ne prideš na Nanos??? Za nas "celince" je sinonim za Nanos rdeče bel stolp na vrhu, kajne?!
Ob klepetu se vije pot navkreber, mimo Kambrce do prve razgledne točke. Postanek!
Po ustrezni dozi C vitamina in naravnega antibiotika prešerne volje nadaljujemo. Razen treh mladcev, ki so nas prehiteli malo prej, ne srečamo nikogar. Mislim, da smo bili prezgodnji ;)
Prav nič pa niso bili prezgodnji prostovoljci, ki so poskrbeli, da nadebudni pohodniki ne dehidriramo...sladek, vroč čaj in malo zelišč so padli na plodna tla.
Tako kot se vojak Vojko verjetno ni vdajal počitku, tudi mi obrnemo pete in nadaljujemo. Kje je cilj, ne vem..Vojkova koča?! No, pa saj ni važno. Vreme je čudovito, družba vrhunska, pot pa takšna, da se z lahkoto kaj pomeniš.
Po dobrih dveh urah se znajdemo na asfaltni cesti. "Zdaj bo pa malica!" slišim komentirati. In res, izza ovinka Lovska koča na Nanosu iz katere omamno diši po sveže kuhanih klobasah. Mhmmmmmm;)
Ko se posedemo, opazim rogovilo s smernimi tablami...na njej piše: Vojkova koča - 1,5. Kilometra ali ure?
1,5 ure! Složno se odločimo, da bomo do koče šli kdaj drugič. Danes je nedelja, dan za počitek in užitek. Z lahkoto!
Seveda primorska ni primorska, če vsaj malo ne pihlja. Ko smo se shladili, napili in najedli, smo se vrnili nazaj v dolino. Po drugi poti. Precej krajši ;)
Nič kaj zimski pohod (sploh se ne pritožujem, da ne bo pomote) zaključimo ob kavi na Kmetiji Hudičevec, kjer se na pomlad še niso povsem pripravili (beri: miz in stolov še niso postavili na sonce), vseeno pa lahko od tu občudujemo vrh, ki ga (tokrat) nismo obiskali.
Premagali smo dobrih 500 višincev, skoraj 10 kilometrov in za to porabili cca 3 ure (neto) hoje. Energijsko porabo smo v celoti nadomestili z vitamini, enostavnimi in sestavljenimi sladkorji ter maščobami. Danes nam res ni bilo težko stopiti v čevlje vojaka Vojka.
Rana ura, zlata ura - v Postojni na Petrolu smo preden se le-ta odpre. Pa je šla kava na poti rakom žvižgat. Kam točno smo se odpeljali od tu, ne znam povedati - mimo Razdrtega, po ovinkasti in razriti cesti dol, potem pa še malo gor. Tam pustimo avtomobile in se podamo v breg. Mislim, da smo parkirali malo nad vasjo Podnanos, vendar se lahko tudi motim...brez kave in navsezgodaj...poglejte dekletu skozi prste!
Priznam, da se kaj dosti s samo traso pohoda nisem ukvarjala. Ko greš z domačini, ne rabiš kaj dosti razmišljat. Zato me je komentar kolegice "do stolpa se ne gre, veš" presenetil. Kakšen pa je to pohod na Nanos, če ne prideš na Nanos??? Za nas "celince" je sinonim za Nanos rdeče bel stolp na vrhu, kajne?!
Ob klepetu se vije pot navkreber, mimo Kambrce do prve razgledne točke. Postanek!
Po ustrezni dozi C vitamina in naravnega antibiotika prešerne volje nadaljujemo. Razen treh mladcev, ki so nas prehiteli malo prej, ne srečamo nikogar. Mislim, da smo bili prezgodnji ;)
Prav nič pa niso bili prezgodnji prostovoljci, ki so poskrbeli, da nadebudni pohodniki ne dehidriramo...sladek, vroč čaj in malo zelišč so padli na plodna tla.
Tako kot se vojak Vojko verjetno ni vdajal počitku, tudi mi obrnemo pete in nadaljujemo. Kje je cilj, ne vem..Vojkova koča?! No, pa saj ni važno. Vreme je čudovito, družba vrhunska, pot pa takšna, da se z lahkoto kaj pomeniš.
Po dobrih dveh urah se znajdemo na asfaltni cesti. "Zdaj bo pa malica!" slišim komentirati. In res, izza ovinka Lovska koča na Nanosu iz katere omamno diši po sveže kuhanih klobasah. Mhmmmmmm;)
1,5 ure! Složno se odločimo, da bomo do koče šli kdaj drugič. Danes je nedelja, dan za počitek in užitek. Z lahkoto!
Seveda primorska ni primorska, če vsaj malo ne pihlja. Ko smo se shladili, napili in najedli, smo se vrnili nazaj v dolino. Po drugi poti. Precej krajši ;)
Nič kaj zimski pohod (sploh se ne pritožujem, da ne bo pomote) zaključimo ob kavi na Kmetiji Hudičevec, kjer se na pomlad še niso povsem pripravili (beri: miz in stolov še niso postavili na sonce), vseeno pa lahko od tu občudujemo vrh, ki ga (tokrat) nismo obiskali.
Premagali smo dobrih 500 višincev, skoraj 10 kilometrov in za to porabili cca 3 ure (neto) hoje. Energijsko porabo smo v celoti nadomestili z vitamini, enostavnimi in sestavljenimi sladkorji ter maščobami. Danes nam res ni bilo težko stopiti v čevlje vojaka Vojka.
Komentarji
Objavite komentar