Palec 2.026 m.n.v. & Zelenjak 2.028 m.n.v.

Kaj vemo o času? Da gre in mineva.

Je zdajšnji, pretekli, prihodnji in večni.

Nam gleda na ure, ne mara zamude

in teče prehitro, ko skupaj smo srečni.

Kratko sobotno hribovsko turco sva s sestro splanirali sredi tedna. Soseda končno kupi gojzarje, zato povabim še njo. Pri dogovoru ure odhoda se na kratko zaplete, saj sestra ne razume čemu bi vstajali zelo zgodaj, če pa vremenarji napovedujejo zmerno toplo klimo, brez ploh in neviht, preostanek dneva pa tako ali tako ne bomo porabili za kaj drugega kot počitek?! No, prav! Kljub vsemu grem spat zgodaj in imam zjutraj zato ogromno časa za uživanje ob jutranji kavi ....

Dekleti, kljub ponočevanju, uspeta priti ob dogovorjeni uri in pol sedmih končno štartamo ob vznožju veličastnih gora. Na parkirišču je že ogromno avtomobilov, zdi se, da bo gneča!

Pogumno stopimo v breg in po nekaj sto metrih hoje ob nekdanjem smučišču nad Ljubeljem (in pod Zelenico) zavijemo desno v gozd.

To pot pozna manj ljudi, zato ni nikakršne gneče. Kljub temu, da hodimo po gozdu, v senci, je sopara neverjetna... Po nekaj minutah z nas teče, kot bi stale pod tušem! A se ne pustimo kaj dosti motiti! V slabi uri prispemo na Zelenico.

Čas za krajši postanek! Ko se približujemo koči, slišim znani glas in kmalu zatem vidim znani stas...dve sodelavki ravno srkata kavico, pridruži se še tretja in kot zadnji še nekdanji sodelavec, ki je zdaj že nekaj let upokojen. Prespali so v koči in kanijo nadaljevati proti Begunjščici. Uživajo na polno, en sam smeh in veselje jih je...

Najboljši od časov so časi svobodni,

najlepši pa čas, ki porabiš ga zase.

Lahko ga po svoje deliš in sestaviš,

lahko le skomigneš pa rečeš »ne-da-se«.

Zato si želimo več prostega časa,

Več časa za sanje, za ždenje, cartanje,

za urice polne prijetne bližine

in tihe trenutke za samost in branje.

Človek bi ostal kar tukaj, a gore kličejo in vabijo. Še preden se povsem ohladimo, se poslovimo in nadaljujemo navkreber. Nad kočo zavijemo desno v smeri Vrtača, Stol in prečkamo nekdanje otroško smučišče.

Spet zavijemo desno v gozd in po nekaj korakih sestra opazi možica, ki nas usmeri na neoznačeno pot proti Palcu. Na hribi.net je zapisano, da možica z lahkoto spregledamo - glede na njegovo velikost, to ni prav nič nenavadnega.

Doložimo nekaj kamenčkov in nadaljujemo. Razgledi se počasi odpirajo, tudi naš današnji cilj je že na obzorju...

Levo Vrtača, na sredini Zelenjak, desno Palec.

Za nami Begunjščica...

Blizu smo, blizu!

Ker smo že nekoliko višje, je zrak svež in za hojo bolj prijeten. Hitro dosežemo žleb in se obrnemo desno za še nekaj 100 metrov do vrha.

Brezpotje do vrha nas sem in tja malo zmede. Iščemo skalni skok, ki ga napovedujejo na hribi.net pa nismo čisto prepričane, da smo ga našle ;)

Na vrhu Palca je križ in na njem ime Zelenica 2026?! Da je Palec res Palec izda samo štempiljka, vdelana v skalo.

Hladne meglice se vlečejo okoli nas in za trenutek ne vidimo nikamor več. Kakor hitro so prišle, tudi izginejo. Meni pa pogled na sosednji Zelenjak, ki ni videti nič višji in težji od Palca, zbuja skomine ...kaj ko bi skočile še gor? Ker smo že ravno tukaj? Vzelo nam bo samo nekaj minut? Dajta no! Itaq, da pristaneta, kaj pa naj? ;)

Želimo si čas za otroško veselje,

za družbo, za igro, za noro zabavo,

za možnost, da včasih res gremo po svoje

in polni nemira se zleknemo v travo.

A najprej je treba zlesti s Palca dol. Kar je precej bolj zahtevno kot iti gor. Za vrtoglave zagotovo ni...

Pri Žlebu zdaj nadaljujemo naravnost naprej, proti Zelenjaku...

V ruševju odložimo palice, ker jih za plezanje po vseh štirih ne potrebujemo;) Nekje na pol poti do Zelenjaka, sosedi zmanjka vere vase in obrne, midve s sestro pa poplezava še nekaj korakov do vrha.

Počakava, da megla odide, namesto s sosedo se druživa s kavko, ovekovečiva trenutek in se vrneva nazaj dol.

Od Žleba naprej je dobršen del poti meliščast, prijetno zdrsljiv in na krajših odsekih omogoča gojzarem neprijazno, za nas pa zabavno drsenje po klancu dol.

Še enkrat pogled proti Palcu...

In v dolino...

Jupiiii....

Afngunc...

Ravno ko sonce pripeka dovolj močno, da nam postane zelo vroče, se pot usmeri v gozd, v senco. Pri možicu sestopimo na markirano pot do Zelenice, kjer po tradiciji nazdravimo s Coca-Colco - to pa ja!

Manj kot pol urce hitre hoje nam vzame spust v dolino, do Ljubelja.

Če se mi je zjutraj zdelo, da je na parkirišču veliko avtomobilov, jih je zdaj  zares ogromno - le kje so vsi?!

Za turco, dolgo cca 12 km in cca 1.200 višincev, smo potrebovale neto 4h15min, 1,5 litra vode, nekaj Frutabel in Coca-Colo.

Prijetno utrujene si doma privoščimo še skupno kosilo in vsak svoj izdaten počitek;)

Vse želje so skupne in tudi posebne.

Vsak nosi kaj v srcu, kar drugi ne čuti.

Življenje je čudež in vse je mogoče,

ko ptica mladosti razpira peruti.

(Feri Lainšček, Prosti čas)