Kogel - 2.100 m.n.v.

Kogel. Gora v Kamniških Alpah. Manj znana in neobljudena. V miru in tišini zre v dalj, s pogledom na kamniško dolino. Hrbet ji čuvajo veliki bratje in sestre - Grintovec, Skuta, Štruca, Turska gora, Dolgi hrbet...

Andrej. Mlad fant, ki je ljubil življenje. In gore. Velik in vdan prijatelj. Nesreča pri delu ga je vzela za vedno. Prekmalu.

Pred tremi leti so se Andrejevi prijatelji od njega želeli posloviti na drugačen način. Želeli so mu najti prostor visoko pod nebom, soncem in zvezdami, z razgledom v dolino, v miru in tišini. Kogel. Zanj so naredili klopco, jo po delih naložili v in na nahrbtnike in se odpravili tja gor. Čeprav Andreja nisem poznala, sem si ob sestrinem pripovedovanju Kogel, klopco in energijo, ki je ostala za Andrejem, želela obiskati tudi jaz.

In smo šli. Sestra za vodičko in mi2 z možem za družbo. Izhodišče: Konec nad Kamniško Bistrico - od doma do Konca je cca 4 km makedamske poti navkreber. Prevozne z avtom. A ni dovoljeno. Čeprav na parkirišču ni videti.
V Koncu kolovoz proti Koglu čez Gamsov skret skrene desno od poti na Kokrško sedlo. Če nisi pozoren (tudi mi nismo bili), ga hitro zgrešiš. Po par deset metrih sestra spozna našo zmoto in nas obrne.

Hodimo po gozdu, sparina je za zgodnjo jutranjo uro neverjetno velika. Muhe brenčijo in se limajo na kožo. Pot mestoma kar izgine, sestra se je skoraj ne spomni, jaz se pa čudim, kako vraga so tu nosili klopco???

V grapi zapustimo gozd in se po skalah vzpenjamo navzgor. Zdaj je zraka nekoliko več.

Tudi razgled je precej boljši ;)

Tale Gamsov skret ni niti gamsov niti skret. Tudi markacij ni, zato imam občutek, da hodimo na pamet. Čeprav sestra zagotavlja, da smo na sledi. Kakor reče, ona že ve. Vsaj več kot jaz. Ko smo zlezli iz skal, smo levo od nas opazili kolovoz, ki prihaja iz gozda - verjetno je to "uradna" pot, a moram priznati, da mi je bilo ljubše hoditi/plezati po skalah kot pa se kuhati v gozdni sopari.

Nadaljujemo navzgor, korak za korakom. Nad nami se že dvigujejo gore in samo ugibam lahko, v katero smer gremo. Vprašam rajši ne. Temperature so poletno znosne, na vsake toliko rahlo zapiha, sonce pa kljub gorkim sestrinim prošnjam še sramežljivo bdi za oblaki. Hvala bogu!

Tudi zima še ni čisto zares odšla - sem in tja je še kakšna lepo utrjena zaplata snega.

Pred edinim resnim vzponom po klinih in jeklenicah se na kratko ustavimo, vnesemo nekaj dodatne energije in se vzpnemo.

Na prvi pogled se zdi, da je vzpon težak in dolg, a sploh ni tako mučno. Seveda, če ti ni treba nositi težkega tovora v nahrbtniku. Zame je bilo edino breme moja lastna masa, ki ni zanemarljiva - med zimskim spanjem sem očitno prevečkrat odprla hladilnik;)

Na vrhu "stene" nas čaka klopca (ne Andrejeva) in vabi h kratkemu počitku. Ker smo se ravno dobro ogreli, to dobronamernost gladko ignoriramo.

Pri klopci skrenemo rahlo desno in nadaljujemo v breg. Kmalu ozremo tiste, po katerih ime nosi ta pot ...

Zdi se, kot da bi uživali v pozornosti mimoidočih, saj se jim nikamor ne mudi.

Poleg gamsov je tu tudi več snega in, saj  komaj verjamem svojim očem, pojavile so  se markacije! - na Velikih Podih smo dosegli pot, ki prihaja s Kamniškega sedla in se vije proti Kokrškemu sedlu.

Seveda na markirani poti ne ostanemo dolgi, ampak se usmerimo levo od nje proti Koglu - še kratek spust in vzpon in bomo tam!

Vsakič znova sem presenečena, kako varljive so razdalje v hribih. In to v obe strani - včasih se zdi daleč, pa prideš neverjetno hitro. Včasih pa bi se vrha/cilja skoraj lahko dotaknil z roko, pa ga ni in ni.
Na našo srečo je bil tokrat vrh dosežen zelo hitro.

Ko stopim gor, mi v trenutku postane jasno, zakaj so izbrali Kogel. Pogled v dolino je neverjeten. Pogled na gore veličasten. In klopca ... vrhunska! Globok poklon vsem prijateljem, ki so ustvarili ta trenutek - za Andreja, za sebe, za naključno mimoidoče, ki jih je verjetno zelo malo - danes, razen nas, ni bilo nikogar drugega.

In še eno odkritje Kogla - ko si na njem in se obrneš proti severu, lahko z minimalno domišljije vidiš kamelo!

Ko se načudimo vsemu lepemu, nazdravimo življenju in malo počijemo.

S Kogla smo se namenili sestopiti po drugi poti - mimo Kokrškega sedla. Po brezpotju dol in potem nazaj gor do markirane poti in bivaka pod Grintovcem.

Bivak izgleda rahlo vesoljsko od daleč, od blizu pa nekoliko razočara - ne zaradi svojih strukturnih lastnosti, pač pa zaradi nemarnosti njegovih obiskovalcev. Kljub temu odlično služi svojemu namenu in pohodnikom daje varno zavetje ... Spanje pod zvezdami visoko med gorami ... za poizkusit, kajne?

Nekaj 100 metrov pod bivakom pa presenečenje - zaplata snega, dovolj velika in na dovolj strmem odseku za malo zabave - to pa ja! ;)

Ko smo na snegu sprostili mišice in sklepe, smo hitro napredovali proti Kokrškemu sedlu in Cojzovi koči. S hitrim tempom smo bili tik tak tam, ravno v času, ko so prikapljale prve dežne kaplje.

Tu tudi končno srečamo pohodnike - večina vedri pred kočo, nekaj norcev pa se je ravno napotilo gor proti očakom. Pogumni, glede na vreme. Držim pesti, da varno pridejo gor in nazaj domov.

Žičnica, ki od Cojzove koče pelje v Konec je zelo vabljiva in prav nič ne bi imeli proti, če bi se dol peljali z njo. To bi bilo seveda prelahko! Malo strmine, serpentin in zdrsljivega terena nas ne bo ustavilo!

Kaplje postanejo gostejše in skale zdrsljivejše. Še sreča, da je pot zračna in odprta in se sopara (še) ne zajeda v kožo.

Skoncentrirani drsimo navzdol. Začuda pa navzgor, kljub slabšemu vremenu, prihaja ogromno število ljudi.

Spust je bil dooooolg in mučen. Trajal in trajal je in ni mu bilo konca. Do Konca. Ko smo dosegli gozdno mejo, je udarila še sopara. Grrrr.... Tik preden moja kolena kapitulirajo, opazim avtomobile in vem, da smo s ta hudega ven. Še ledeno mrzla kopel v Kamniški Bistrici in domače kosilo pri mami... popoln zaključek popolnega dne!

Na poti smo bili vsega skupaj 6 ur, premagali smo 1.200 višincev (gor in ravno toliko dol) in prehodili 14 kilometrov. Pojedli smo slabo polovico marmornatega kolača, popili cca 2 litra vode in eno malo Coca-Colco. Z lahkoto ;)