Roadtrip Srbija: 2. dan

Po prvem, hudo napornem dnevu, smo v postelje pocepali kot muhe. Spanec je bil globok in dovolj dolg, da smo v nov vstopili polni energije. Tudi vso pojedeno hrano in popito pijačo smo učinkovito predelali.
Jutranje sonce kliče ven na zrak, Bela crkva je poznana po jezerih, torej se gre na sprehod okoli vsaj enega. Da predihamo pljuča in pretegnemo noge.

Sprehod terja visoko porabo energije, nujno moramo po zajtrk. Kam? V pekaro! Še prej pa nevarno prečkanje železniške proge...

V pekari pokupimo vse kar imajo in se hitro vrnemo nazaj...lakota je huda reč. Žeja pa še hujša!

Čeprav nam nič ne manjka, ura teče in nič ne reče....pred nami je koko en dolg dan, je treba vzeti pot pod kolesa.
Prva  je resna naloga ječ prečkanje reke Donave. Po reki! Ajoj....
Nakladne rampe...ni...

S polno mero previdnosti in velikim cmokom v želodcu se zapeljemo na Skelo ("trajekt")....

Parkiramo. In opazujemo. Kaj dela ta lopata na drugi strani? Valda ne bomo kopali v strugo, da bomo prišli čez reko???

Skela nima motorja, vozi jo druga, mala barčica....ko bo zrasla, bo vlačilec;)

Da preživimo tole vožnjo, gremo v podpalubje na en glaž!

Razgled pa je, moramo priznati... četudi smo nervozni, da je joj!

Na drugi strani brega Donave, v Ramu, postane jasno, kaj je pomen in namen tiste lopate na skeli...je treba nasut brežino, da gremo lahko dol ;)

Na celini adrenalin ne pojenja...

Čez drn in strm nas pot pripelje na ravnino, obdano z Donavo, ki v enem od svojih rokavov tvori lepo, turistično mestece ob Srebrnem jezeru.

Čeprav še ni sezona, je vzdušje že precej poletno, dopustniško. Polno ljudi, bifeji, restavracije in štanti...

Pojemo pasulj, čorbe in čufte, zalijemo s pivom in nadaljujemo svojo pot... proti mestu Golubac, ki se važi z obnovljeno trdnjavo. Dih jemajočo.

5 let obnove, kupe kamenja, betona in denarja je bilo potrebno, da je nastala ta veličastna rekonstrukcija trdnjave, ki ni bila nikoli poražena, nikoli zavzeta. WoW!

Pogled gor, pogled dol in okrog in okrog plete viteške zgodbe, boje in ljubezenske intrige v naših mislih....

...ko se zbudimo iz budnega sna, se skobacamo nazaj v avte in nadaljujemo proti Lepenskemu viru - pobočju, kjer so arheologi našli ostanke cele vasi izpred davnih davnih časov... Mrtvih kosti nismo videli veliko, smo bili dosti bolj potrebni kafe i rakije;)

Od tu pa še v Dolnji Milanovac, mesto nočitve. Edini Hostel v tem mestu se kliče (do) Trajan ... Ima postelje (skupna ležišča, pogradi), toplo vodo in wi-fi. Vse kar rabimo. Ampak ne še takoj ;)

Streljaj stran je Bosonog zgradil malo etno selo, na Miševem bregu, z razgledom na veličastno Donavo.

Tu se pogrejemo z domačo medico, najboljšo, kar smo jih doslej pili. Prav tako se dogovorimo, da se zjutraj vrnemo na zajtrk.

Ko postane zares hladno, se vrnemo v dolino. Na večerjo in počitek.

Domačini nas usmerijo v restavracijo Lepenska ribica. Prvi vtis nas bolj skrbi kot veseli, a se to spremeni v trenutku ko konobar Nešo odpre usta. Poznate tiste natakarje stare šole, ki natančno vedo, kaj stranka rabi? Nešo je točno tak. Veseljak, stare šole, gostoljuben, ustrežljiv!
In čeprav ni bilo slutiti od daleč, je Nešo nosil na mizo jedi izpod rok dveh kuharic, ki bi jih zavidal vsakdo!

Ko zaključimo z gurmansko večerjo, lastnik Konobelj pokliče prijatelja, da malo zaigra na kitaro. Srbski, čustveni in trpeči melos je sicer čisto ok, a ko prime v roke kitaro naš Iztok, se razživimo do kraja.

Dobre volje in prijetno utrujeni pozdravimo fante in gremo spat.

Prevozili: pozabili pogledat!