Roadtrip Srbija: 4. dan
Plan za 1. dan pri Vojču je bil ambiciozen. Jutranji zbor pred hotelom ob 8ih. Po srbsko je Vojče polako malo zamudil... toliko, da smo v miru popili prvo kafo in si na hitro ogledali mestece...polno trgovin, trafik, pekarn in lokalov z igrami na srečo.
Malo pred deveto uro se napokamo v avtomobile, z Vojčem nas je zdaj 11 (prijatelji imajo mini bus, zato to sploh ni problem). Prvi postanek je pred samostanom Gorenjak. Tu denar leži po tleh...jaz ga pridno pobiram in dajem Zlatanu v skupni fond. Potem ugotovimo, da ga ljudje očitno nalašč mečejo...za srečo, za zdravje, za dobro besedo pri .... komer že.
Na izhodu nas ustavijo leskovački trubaši, ki se ne dajo odgnat. V sekundi imajo v rokah svoje inštrumente, že igrajo, pojejo in skorajda tečejo za nami. Nekaj časa jih ignoriramo, ko pa direktno zahtevajo kok dinar, popustimo. Kaj pa čmo?
Kar se da hitro se napokamo v avte. Za vsak slučaj. Preden se razigrajo. Preden obubožamo.
Naslednji postanek je Vrelo (izvir) Mlave. Posebnost tu je tradicionalni obred domačinov...za mrtve precedijo vodo, jo prekadijo in spustijo skozi čist prt, da se očisti duša umrlega, da slučajno ne ostane v vicah. Tako nekako....
Mi pa nadaljujemo do naslednjega vrela. Če ne bi imeli lokalnega vodiča, ga ne bi nikoli našli - nobene table, nobene reklame...vse še neokrnjeno, neskomercializirano. Neverjetno!
To je Krupajsko vrelo. Njegova posebnost so postrvi, ki jih gojijo prav na izviru...da bi bila ura za čas kosila, bi porcija padla ku pk.
Domačemu pivu in rakiji se nismo uspeli upreti...
Ob pogledu na uro postane jasno, da danes ne bomo uspeli vsega realizirati... toplice smo dali na stran, za jutri mogoče in se odpravili na vodenice...majhni mlini v vasi Bistrica. V lepem, sončnem vremenu se sprehodimo (ko prebrodimo reko) do najvišje in potem po krožni poti nazaj.
V vodenicah se danes pripravljajo na jutrišnje slavje - slavijo življenje, ki jim ga voda in mlini nudijo. A o tem več jutri. Morda ;)
Ljudje imajo delo, kače pa vse fraj...za sprehod, za sončenje....
Smo ji dali prednost in čas tudi mi, potem pa smo se hitro postrgali nazaj.
Kot vsak pravi vodič, nam je Vojče dal 1 uro prosto...za šoping, za kavo, za...
Na Matejino željo nas je potem odpeljal na ogled prenovljene pravoslavne cerkve...WoW, poslikava dih jemajoča!
Po običaju ženske stojijo na levi strani cerkve, ne smejo iti k oltarju, lahko pa prižigajo svečke - na zgornjo polico za žive in na spodnjo za mrtve. Spoštujemo in naredimo tako.
Dan se je prevesil v pozno popoldne. Preden obiščemo Vojčev dom (kjer žena in tašča že ves dan kuhata in pripravljata pojedino), gremo na bližnjo kmetijo po zalogo rujne žganice. Za domov;)
Brez pokušine seveda ne gre...bog ne daj da ne bi vedeli kaj kupujemo!
Tako, zdaj imamo vse in lahko gremo...na vas, na večerjo.
Domači nas komaj čakajo, mize se šibijo od vseh dobrot. Jemo veliko. Ker je dobro! Domače. Narejeno z ljubeznijo.
Najprej pojemo sarmice. Nebeško dobre. Ne vemo ali zaradi zelja ali mesa ali rok, ki so jih naredile že milijon. Odlične so bile. Pojedli smo vse.
Potem se malo sprehodimo, napijemo zdravilne vode in se vrnemo na drugi hod - roštilj.
Po obilici mesa seveda sledi še sladica - prav tako domača, odlična. Slikic ni, smo vse pojedli preden smo se spomnili vzet fotoaparate.
Utrujeni od napornega dneva, od vse jedače in pijače se vrnemo v hotel. Tokrat se nam pridruži tudi Vojčeva žena. Še enega spijemo, potem pa gremo spat, na zaslužen počitek.
Jutri zjutraj, ob 9. uri in 9 minut nas pride iskat Vojče in če ne bo deževalo, gremo v Bistrico na vodenice.
Prevozili: nekaj pa že;)
Malo pred deveto uro se napokamo v avtomobile, z Vojčem nas je zdaj 11 (prijatelji imajo mini bus, zato to sploh ni problem). Prvi postanek je pred samostanom Gorenjak. Tu denar leži po tleh...jaz ga pridno pobiram in dajem Zlatanu v skupni fond. Potem ugotovimo, da ga ljudje očitno nalašč mečejo...za srečo, za zdravje, za dobro besedo pri .... komer že.
Na izhodu nas ustavijo leskovački trubaši, ki se ne dajo odgnat. V sekundi imajo v rokah svoje inštrumente, že igrajo, pojejo in skorajda tečejo za nami. Nekaj časa jih ignoriramo, ko pa direktno zahtevajo kok dinar, popustimo. Kaj pa čmo?
Kar se da hitro se napokamo v avte. Za vsak slučaj. Preden se razigrajo. Preden obubožamo.
Naslednji postanek je Vrelo (izvir) Mlave. Posebnost tu je tradicionalni obred domačinov...za mrtve precedijo vodo, jo prekadijo in spustijo skozi čist prt, da se očisti duša umrlega, da slučajno ne ostane v vicah. Tako nekako....
Mi pa nadaljujemo do naslednjega vrela. Če ne bi imeli lokalnega vodiča, ga ne bi nikoli našli - nobene table, nobene reklame...vse še neokrnjeno, neskomercializirano. Neverjetno!
To je Krupajsko vrelo. Njegova posebnost so postrvi, ki jih gojijo prav na izviru...da bi bila ura za čas kosila, bi porcija padla ku pk.
Domačemu pivu in rakiji se nismo uspeli upreti...
Ob pogledu na uro postane jasno, da danes ne bomo uspeli vsega realizirati... toplice smo dali na stran, za jutri mogoče in se odpravili na vodenice...majhni mlini v vasi Bistrica. V lepem, sončnem vremenu se sprehodimo (ko prebrodimo reko) do najvišje in potem po krožni poti nazaj.
V vodenicah se danes pripravljajo na jutrišnje slavje - slavijo življenje, ki jim ga voda in mlini nudijo. A o tem več jutri. Morda ;)
Ljudje imajo delo, kače pa vse fraj...za sprehod, za sončenje....
Smo ji dali prednost in čas tudi mi, potem pa smo se hitro postrgali nazaj.
Kot vsak pravi vodič, nam je Vojče dal 1 uro prosto...za šoping, za kavo, za...
Na Matejino željo nas je potem odpeljal na ogled prenovljene pravoslavne cerkve...WoW, poslikava dih jemajoča!
Po običaju ženske stojijo na levi strani cerkve, ne smejo iti k oltarju, lahko pa prižigajo svečke - na zgornjo polico za žive in na spodnjo za mrtve. Spoštujemo in naredimo tako.
Dan se je prevesil v pozno popoldne. Preden obiščemo Vojčev dom (kjer žena in tašča že ves dan kuhata in pripravljata pojedino), gremo na bližnjo kmetijo po zalogo rujne žganice. Za domov;)
Brez pokušine seveda ne gre...bog ne daj da ne bi vedeli kaj kupujemo!
Tako, zdaj imamo vse in lahko gremo...na vas, na večerjo.
Domači nas komaj čakajo, mize se šibijo od vseh dobrot. Jemo veliko. Ker je dobro! Domače. Narejeno z ljubeznijo.
Najprej pojemo sarmice. Nebeško dobre. Ne vemo ali zaradi zelja ali mesa ali rok, ki so jih naredile že milijon. Odlične so bile. Pojedli smo vse.
Potem se malo sprehodimo, napijemo zdravilne vode in se vrnemo na drugi hod - roštilj.
Po obilici mesa seveda sledi še sladica - prav tako domača, odlična. Slikic ni, smo vse pojedli preden smo se spomnili vzet fotoaparate.
Utrujeni od napornega dneva, od vse jedače in pijače se vrnemo v hotel. Tokrat se nam pridruži tudi Vojčeva žena. Še enega spijemo, potem pa gremo spat, na zaslužen počitek.
Jutri zjutraj, ob 9. uri in 9 minut nas pride iskat Vojče in če ne bo deževalo, gremo v Bistrico na vodenice.
Prevozili: nekaj pa že;)
Ni da ni :)
OdgovoriIzbriši