Roadtrip Srbija: 3. dan

V Lepenski ribici smo se najedli in napili za koko leto. Ležanje na pogradih nas je dobesedno zazibalo v sen...ni važno, ali se je premikal tisti, ki je ležal spodaj ali tisti, ki je bil zgoraj - pogradi so se zibali kot barčice na razburkanem morju. No, to nam seveda ni preprečevalo, da ne bi smrčali. Vsi po vrsti, samo ne hkrati;)

Po jutranjem sprehodu, se prileže zajtrk. Šli smo na breg, visoko nad Donavo. V mraz in meglico. 

Na Mišinem bregu za dobrodošlico dobimo najboljšo medico in domačo kafo. Potem nam prinesejo kruh, maslo in marmelado za sladico, sir, jajčka, slanino in malo zelenjave za glavno jed. Za prste obliznit!

Ravno ko je bil čas za čik pavzo, je posijalo sonce. Poslovimo se od Bosonoga in nadaljujemo proti Majdanpeku. Pot, stara in razrukana, nas cik-cak vodi skozi gozdove in vrhove. Potovanje je naporno, večkrat se ustavimo. Tudi zato, ker v drugem avtomobilu potniki ves čas spijo. Šofer pa ni rad sam.

Majdanpek je ne tako zelo majhna industrijska vasica, kjer že od nekdaj kopljejo zlato in baker. Današnji potencial dnevnega kopa je ocenjen na letni izkop do 7,2 milijonov ton tude, od tega 1,5 milijona tone bakra in 30 ton zlata. Da bi dosegli ta potencial, so rudnik prodali Kitajcem. Mi pa smo sem prišli predvsem zato, da si ogledamo jamo Rajkova pečina v katero naj bi razbojnik Rajko nanosil velike količine zlata, ki ga je kradel v rudniku. Niti Rajka niti zlata še niso našli...morda ga bomo mi?!

Preden gremo v jamo, se seveda ustrezno pripravimo.

Jama se važi z belimi kapniki, ki (tako kot naši) rastejo zelo počasi (za 1 cm raste cca 300 let). Za analize so na nekaj mestih v jami postavili steklenice - v 43-ih letih se je nakapljalo za cca 3dcl vode... kapljico ali dve vsakih nekaj let namenijo za raziskovanje.

Vhod v jamo je veličasten zaradi bobneče Rajkove reke, ki teče skoznjo in je zaradi obilice dežja v preteklih dneh zelo visoka.

Jama se razprostira na 1.129 metrih v dolžino, če so razmere ugodne, se jo lahko prehodi v krožni poti...tokrat je bila pot mestoma poplavljena, zato se vrnemo po isti poti nazaj.

Iz Rajkove pečine (po domače Bela homoljska pečina) z vodičko odidemo še v gozd do izvira reke Mali Pek, ki se izliva v Rajkovo reko. Izvir je bil nekoč cca 700 metrov stran od mesta, kjer je danes. Za sabo je pustil veliko luknjo ;)

Še malo skozi gozd in pridemo do današnjega izvira...

Po vsem tem naporu potrebujemo kok počitek in koko osvežitev.

Iz Majdanpeka nadaljujemo proti Petrovacu na Mlavi. Na izhodu iz vasi občudujemo veličastni dnevni kop....

Cesta do Petrovaca ni kaj dosti boljša, šofer je še vedno sam, sem in tja se je treba malo ustavit, popit kok sok in pojest kok sladoled...

Proti večeru pridemo v mesto, se spakiramo v sobe hotela Zlatnik (verjetno edini v centru) in gremo na večerjo. Ker je lakota huda reč!

Postajamo vse boljši poznavalci domače hrane i rakije...po toliko testiranjih, bi bil lahko prav vsak strokovnjak.

Polno zaposleni počakamo prijatelja Vojča, da konča z delom in se nam pridruži. On je glavni krivec, da smo tu.... Trda tema je že, ko pride....

Tisoč stvari si je treba povedati, razložiti in splanirati za naslednji dan. Ko šus je ura naslednji dan, čas za vsaj malo spanja....lahko noč;)

Prevozili: le kdo bi vedel??? :D