Sometimes I walk

Naveza s Primorci postaja vse bolj kičasta, saj je vsaka nova turca, ki si jo zamislimo, bolj zabavna in morda tudi adrenalinska. Za potep s kolesi okoli Ilirske Bistrice smo se dogovorili, ko smo vsi navdušeni, nahajpani in polni energije gonili na Nanos. Od takrat nisem sedla na bicikel - sem varčevala z vsemi močmi, kolikor je bilo le mogoče 😊 Mateja, glavna organizatorka, je namreč omenila, da bo turca približno taka kot na Nanos, morda malček manj v strm klanc. In smo se zbrali v Ilirski. Gregor je pribrcal iz Sežane, Seba in Bowsk iz Pivke, zakonski pari pa smo na lahko startali šele v Ilirski.  Seveda so fantje hiteli razlagat koliko km da so že prevozili in koliko višincev naredili, pa kdaj da so že vstali, pa kako je hladno, pa... Ne vem ali zato, da bi nam trkali na vest ali zato, da bi imeli opravičilo, če bi se kdo slučajno vlekel kot čreva na poti, ki nas čaka vse skupaj? Seveda se spodobi, da že v startu zagrizeš kolena, direktno v klanc gor, da ti vzame sapo in te s...

Lepe, sončne in tople sobote ne gre zavreči, še posebej, če jih je v letu bolj malo, kajne? Že skoraj po tradiciji vstaneva ob nemogoči jutranji uri, popijeva kavico in preletiva plan. Start v Belci, vzpon na Kepo, potem pa po grebenih do Stola. Ko naglas berem zapis na hribi.net, se soglasno odločiva, da Kepo prihraniva za drugič. Piše namreč, da je slabše označena in ker je še tema, Mi2 pa rada kam zaideva, bo bolj varno, če jo tokrat izpustiva. Startava torej cca 6,5 km nad vasjo Dovje in jo kar po makedamski poti žgeva proti Dovški babi.  Pot se zložno vzpenja in ni zahtevna, kar je ob mraku prav dobrodošlo - nobenega spotikanja, samo mirna, spokojna hoja.  Do pastirske koče prideva zelo hitro, do vrha naju loči le še vzpon po travnatem pobočju, ki je posut s protipehotnimi minami (kravjeki).  Na vrhu (1.891 mnv) piha veter in zdi se, da dan le ne bo tako zelo vroč, kot je napovedano. Pogled na Kepo potrdi najino pravilno odločitev - konkretno bi se nagarala🤭 Precej ...