Sometimes I walk

Sedem tednov karantene, osamitve na lastno občino in posledično pomanjkanje oz. zmanjkanje novih turc za podvige, poceni bencin in toplo pomladno vreme.... Vse to je povzročilo, da smo za prvo konkretno turo po koroni izbrali Rombon. No, izbral jo je moj mož, sestra pa se je kar strinjala z njim (?!), meni pa, kljub vsakokratni slabosti od vožnje čez ovinke na in iz Vršiča, ni ostalo drugega, kot da tudi sprejmem izziv. Vožnja je bila (v skladu s pričakovanji) dolga in mučna. Ob res lepem vremenu in prijetnih temperaturah, ki so nam dale lepo popotnico na pot proti vrhu od Trdnjave Kluže, kjer smo parkirali, me je slabost hitro minila... Do prvega resnega klanca navkreber :) Z glavne ceste zavijemo v gozd, pogled nam obstane na skobah, ki se važijo takoj na začetku... A so zarasle, nevzdrževane in neprimerne za vzpon... Nadaljujemo naravnost, proti tunelu, na koncu katerega je luč :) Ne, tunel ni tako zelo dolg, da bi komaj videli na drug konec... Na sliki se vidi le okence...

Ko so bogovi delili literarni talent med člane naše družine, so name pozabili. Posluha za literaturo, avtorje, njihova dela itd. preprosto nimam. Spodnji dialog je čista klasika. Mož: "Ej, za vikend bi šla lahko po Jurčičevi poti!" Jaz: "A to je tista od Litije do Čateža?" Mož: "Šema. Tisto je Levstik!" Jaz: "Ohhh. Koliko km?" Mož: "Cca 15. Ampak bi šla še nazaj iz Muljave do Višnje Gore tud peš. Verjetno malo čez 20?" Jaz:"Kaj pa vreme?" Mož:"Vreme bo!" Brez veze, pritrdim in grem na sprehod na domači hrib. Naslednji dan pri sodelavki, ki je iz okolice Polževega doma, preverim kakšna je ta pot in kako dolga je. "Včeraj je šel sneg, pa dež je napovedan... Blatno bo. Ampak je tudi po asfaltu treba hodit. Cca 27km, če gresta še do Krke." Jaz:"Kaj pa, če gremo skupaj?" =) Po žensko se zmeniva tik tak, ob 7ih v Višnji Gori zbor! Ko zjutraj vstanem, pada dež. Grrrrrr. Brezvoljno se ...

Mesec in pol je minilo odkar sva prehodila prvi, zajeten kos Pentlje . V podzavesti sva nekoliko odlašala s preostalim delom. Zdelo se nama je, da bo preveč ravninski in asfalten. Če ne greš, ne veš. Pa sva šla :)  Obetal se je sončen in topel februarski petek. Zjutraj se nama ni nikamor mudilo (komu se ljubi zjutraj hoditi po mrazu, potem pa preostanek dneva nositi debela oblačila v ruzaku?!). Po okrepčilnem spancu in sveži domači kavici vžgeva motor avtomobila in pičiva proti Brezovici, na start Krožne poti Pentlja - vrtec V Radni.  Začetek poti po asfaltu... Grrrr, resno?! Po nekaj 100 metrih za vsak slučaj vprašava starejšo domačinko ali naju ta pot pelje do Gradišča (prva točka z žigom na današnji poti). "Prav, prav, ampak zelo naokoli... Bi bila hitreje, če bi šla pri vrtcu gor!" Skomigneva z rameni, se zahvaliva in nadaljujeva.  Hitro prideva do gozda, pot se za kratek čas postavi navkreber, potem pa sem in tja, gor in dol vodi naprej. Označeno je dobro...