Sometimes I walk

Poletno sezono gorništva sva z možem zaključila s Stolom, povsem neplanirano in nepričakovano. Potem se je zgodil moj 40. rojstni dan, kaskaderski padec s kolesom, deževno obdobje in trebušna viroza. In kar naenkrat je prišla zima... Torej, edino logično je, da zimsko sezono začneva tam, kjer se je poletna končala - na Stolu:) Skok na Stol ni zahteven niti po terenu niti po dolžini poti. Da bi vključila vsaj malo avanture, se odločiva, da bova lovila sončni vzhod. Vsteneva ob 3.20, v avtu sva ob 4ih (mhmmmm... je ni čez domačo kavico) in nekaj minut čez 5 startava izpred Valvasorjevega doma. In ubrisana nisva samo Mi2... na parkirišču je že kar živahno! Od tu na Stol vodita 2 poti - krajša Žirovniška in nekoliko daljša Zabreška pot. V mislih sva imela krajšo za gor in daljšo za dol. Na prvem razcepu sva se držala pravilne leve poti, na drugem pa sva jo gladko ignorirala. V podzavesti očitno nisva želela deliti sončnega vzhoda z vsemi ostalimi pohodniki😉 Na višini cca 1.600 mn...

Seveda moj mož ne more biti pri miru. Tudi, če ga bolijo noge. Ko se je zjutraj vrnil s sprehoda s psom (po ravnem), me povabi na Šmarno goro. Gledam malo pisano, potem doda, da bi šla po plezalni. To pa ja! Hitro se oblečem, vzamem vodo, telefon in cigarete. Da si ne premisli ;) Parkirava na klancu v Pirničah, ki je trenutno zaradi del neprovozen (parkiranje pod Šmarno goro je že od vseskozi majhen problem oz. je potrebno parkirišče ali plačati (Lipa, Tacen) ali pa se znajti po gorenjsko). Sprehodiva se po klancu dol, do začetka Vikrč (bivša gostilna Kovač), na ovinku zavijeva levo in potem po kratkem klančku še enkrat levo na  privat parkirišče. Markacija na enem od debel, ki čakajo na razrez za drva, naju usmeri na makedamsko pot, ki čez nekaj sekund postane klasična gozdna pot. Pogačnikova pot in vstop v steno pride takoj za tem. Minilo je že vsaj 20 let kar sem bila nazadnje tukaj, zdi se mi, da je pot obnovljena...skozi usek med skalami stopava po lepo vdelanih sto...

Po dopustu na morju se prileže sprehod v hribe. Da se izravnajo višine. In zbudijo mišice. Z možem naplanirava lepo dvodnevno turco iz Podljubelja do Tromeje. Ali pa do Trupejevega poldne, če bodo v sredo plohe in nevihte dospele takrat, ko jih obljubljajo vremenarji. Ali pa....? Mojo mami nažicam, da naju zategne do Podljubelja, sestro pa, da naju pride iskat naslednji dan tja, do koder bova uspela priti. Spakirava ruzaka, ki sta tokrat malo težja, saj je notri tudi spalka, nekaj več oblačil in seveda vode, sendvičev in Frutabel. Slednje so vrhunski energijski šus, ki učinkuje skoraj v trenutku;) Iz Podljubelja do Zelenice prideva v manj kot uri. Vse je tiho, vsi še spijo. Oskrbnica v tišini pije kavo in uživa spokojne minute preden se začne vsakodnevni vrvež. Čeprav sva jo zmotila pri njeni meditaciji, nama dobrovoljno skuha kavo in skupaj poklepetamo. Na Zelenici menda beležijo noro polno sezono, ogromno je tujcev od vsepovsod, samo Kitajcev še ni bilo. Pa verjetno tudi...

Ko s sestro iščeva turco za soboto dopoldne, primerno kratko, da se bova lahko udeležili popoldanskega družinskega piknika, dovolj zabavno, da nama ne bo dolgčas in na lokaciji, kjer so nevihte napovedane šele po 12. uri, mož med tekanjem sem in tja zine: kaj pa Mojstrovka? Zgodaj zjutraj, v izogib vodnim presenečenjem in gneči med jeklenicami, šibava proti Vršiču. Zgodnja jutranja ura in skoraj še popolna tema omogočata hitro in dinamično vožnjo čez serpentine. Da se motor avtomobila malo prezrači in kri steče po žilah. Sestra na sovoznikovem sedežu prevzame mojo klasično držo, kadar vozi moj mož, sama sreča pa je, da njej ni nikoli slabo ;) Parkirava pri Erjavčevi koči in se čez cesto poženeva v breg. Cik cak hodiva med ruševjem in se po 20ih minutah na prevalu Vratca usmeriva levo proti Mali Mojstrovki. Navdušeni nad svežim zrakom in skoraj položno potjo, spregledava markacijo, ki vodi na Hanzovo plezalno pot. Po cca 10ih minutah hoje po neoznačeni potki, vdelani v meliš...