Sometimes I walk

Po dveh dopustniških dneh zmerne rekreativne dejavnosti nama je hči dala košarico. Tudi podkupovanje s kino večerom ni obrodilo sadov. Kolesarjenju v odlični družbi očeta in mame se je gladko odpovedala ;) . Z možem sva zjutraj naložila kolesi na avto in krenila proti Gorenjski, natančneje v Mojstrano. Kar nekajkrat pred tem sva opazovala lično speljano kolesarsko pot, ki se vije vzdolž glavne ceste proti Kranjski Gori in naprej in cedila sline. Danes lahko preveriva ali je lepa in zanimiva tudi v resnici. Parkirala sva na parkirišču v Dovju pri Mojstrani, zbeganim arabskim turistom pomagala z napotki do Kranjske Gore, potem pa sedla na kolesi. Po dobrih 10ih kilometrih sva prišla v "mesto". V oko sta nama padli zanimivi kolesi...ki sploh nista bili zaklenjeni. Malo so me srbele ročice... S kolesarjenjem rahlo okuženo mesto sva takoj izkoristila in si nakupila naglavno ruto in trak, da švic kot stranski proizvod fizičnega napora, ne bo kapljal na kolo ;) Polna ...

Grmenje, veter, naliv, toča... Vse to je sledilo včerajšnjemu čarobnemu, ležernemu popoldnevu. Ko smo pojedli kosilo, se prijavili v Koči na Pesku za nočitev in nič hudega sluteč uživali radodarne sončne žarke, smo vložili tisto malo napora, ki je sicer bolj ali manj samoumevno, v tuširanje in pripravo nahrbtnika za naslednji dan. Medtem se je zunaj ulilo kot iz škafa...sam bog nas je rešil, da nismo nadaljevali poti! Bili bi premočeni do kosti!!! Po obilnem kosilu v naših želodčkih ni bilo prostora za sladico (saj vem, neverjetno!). Iz kuhinje je slastno dišalo, ura je bila še zgodnja... Strumno se spustimo po stopnicah navzdol, sedemo v jedilnico in med igranjem remija naročimo in pojemo palačinke - ajdove z brusnicami in navadne s čokolado 😉 Zunaj še vedno močno naliva dež. Sprašujemo se kakšna bo jutri pot - bomo plavali ali hodili? Naj neha deževati in bomo že... Noči noče in noče biti konec. Ne vem ali je kriva postelja ali stalno poln mehur, a premetavam se z boka na bok...

Spali smo dolgo (10 ur). Prebudilo nas je sončno jutro, nebo brez oblačka. Noge so ok, energija je pozitivna, sendviči od prejšnjega dne še vedno okusni... Nič nam ne manjka in lahko nadaljujemo s pohodnim korakom v nov dan. Do naslednje koče, ki ni odprta, bomo po markacijah potrebovali 3 h in pol. Opis poti obljublja lahkotno hojo z minimalno višinsko razliko. Polni optimizma se podamo v gozd, pot pa se sumljivo spušča precej navzdol. Ula hitro ugotovi, da to lahko pomeni le eno - slej ko prej bo treba v hrib. No ja, spopadli se bomo tudi s tem. Če smo včeraj predihali smučišče, bomo tudi danes vse tisto, kar nam ponudi pot. Kar so drugi začeli, Ula dokonča. Vztrajno nalaga kamenčke v stolpiče. Tudi ko se podere, zloži ponovno in občuduje svoj izdelek. Znova. In spet. Čez čas postane pot nekoliko bolj zahtevna, zdi se da hodimo po močvirju in ne po gozdu. Veliko je še snega, ki se tali in moči tla.  Meditativno hojo prekineta le ne-obstoj markacije in zvok mot...

Z možem sva počasi, vztrajno in ne-vsiljivo nagovarjala hči k spomladanskemu pohodniškemu izzivu - prehoditi začetek slovenske planinske poti (transverzale). Privolila je pod dvema pogojema: da gremo iz Ljubljane v Maribor z vlakom in da pridemo v nedeljo domov. Samo to?! Dogovorjeno 😉 V petek, na praznični dan boja proti okupatorju, se rano odpravimo do glavne železniške postaje v Ljubljani. Na poti poberemo mojo sestro, ki ji za tri dni prepuščamo v skrb avto, hišo in psa. Srečno! Za pot do Maribora izberemo hitri vlak, kar pomeni troje: karta je dražja, vožnja je udobna in brez zamudnih postankov za vsakim vogalom, do izhodišča transverzale bo potrebno hoditi dodatnih 5 km. Pa se nihče od nas ne pritožuje, važno da imamo čokoladice, ki jih napademo skoraj takoj, ko speljemo iz Ljubljane. V Mariboru spijemo kavico in vročo čokolado, potem pa se odpravimo do Spodnjih Radvanj, kjer se transverzala uradno začne. Pot po ulicah, čez most preko Drave, ves čas s pogledom na P...

Malo manj kot 600 medvedov je našlo dom v Sloveniji. Večina v Kočevskih gozdovih. Medvedi so velike, simpatične živali, večinoma rastlinojedi in morajo pojesti ogromne količine hrane, ki ni vedno na voljo. Zato prehodijo ogromne razdalje. Pridni in zagnani Kočevski fantje in dekleta organizirajo ekstremni pohod po medvedovih stopinjah po Roški pešpoti. Da bi spoznali, kako je biti medo ;) 64 km dolg in z 2000 m višincev oplemeniten trail je zdramil in namamil tudi našo skupinico. Treningi, priprave, nakupi opreme ipd. so nas v petek zvečer pripeljali v Kočevje. Po okrepčilnem spancu smo v soboto, 21. aprila 2018, rano zjutraj (malo čez 4. uro) dvignili startne kartončke in šli...v temo, v neznano. Čez drn in strm nas je več kot 1000 iskalo medvedje šape, lovilo sapo in komaj čakalo sončne žarke.  Po 19 km nam organizatorji pripravijo prvo kontrolno točko, vroč čaj, čevapčiče, vodo za na pot...od energije vseh nas je ozračje kar naelektreno, ...